Ϸվ

Kazalo
ʰš
Naslednje
Celotno besedilo
Postopek :
Potek postopka na zasedanju
Potek postopka za dokument : A9-0181/2020

Predložena besedila :

A9-0181/2020

Razprave :

PV19/10/2020-15
PV19/10/2020-18
CRE19/10/2020-15
CRE19/10/2020-18

Glasovanja :

PV20/10/2020-17
PV20/10/2020-21

Sprejeta besedila :

P9_TA(2020)0272

Sprejeta besedila
PDF258kWORD87k
Torek, 20. oktober 2020-Bruselj
Akt o digitalnih storitvah: izboljšanje delovanja enotnega trga
P9_TA(2020)0272A9-0181/2020
Resolucija
Priloga

Resolucija Evropskega parlamenta z dne 20. oktobra 2020 s priporočili Komisiji o aktu o digitalnih storitvah: izboljšanje delovanja enotnega trga ()

Evropski parlament,

–ob upoštevanju člena225 Pogodbe o delovanju Evropske unije,

–ob upoštevanju Direktive 2000/31/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 8.junija2000 o nekaterih pravnih vidikih storitev informacijske družbe, zlasti elektronskega poslovanja na notranjem trgu (Direktiva o elektronskem poslovanju)(1),

–ob upoštevanju Uredbe (EU)2019/1150 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 20.junija2019 o spodbujanju pravičnosti in preglednosti za poslovne uporabnike spletnih posredniških storitev(2),

–ob upoštevanju Direktive (EU) 2019/770 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 20. maja 2019 o nekaterih vidikih pogodb o dobavi digitalne vsebine in digitalnih storitev(3),

–ob upoštevanju Direktive (EU) 2019/771 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 20. maja 2019 o nekaterih vidikih pogodb za prodajo blaga, spremembi Uredbe (EU) 2017/2394 in Direktive 2009/22/ES ter razveljavitvi Direktive 1999/44/ES(4),

–ob upoštevanju Direktive 2005/29/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 11. maja 2005 o nepoštenih poslovnih praksah podjetij v razmerju do potrošnikov na notranjem trgu ter o spremembi Direktive Sveta 84/450/EGS, direktiv Evropskega parlamenta in Sveta 97/7/ES, 98/27/ES in 2002/65/ES ter Uredbe (ES) št. 2006/2004 Evropskega parlamenta in Sveta (Direktiva o nepoštenih poslovnih praksah)(5),

–ob upoštevanju Uredbe (EU) 2019/1020 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 20.junija2019 o nadzoru trga in skladnosti proizvodov ter spremembi Direktive 2004/42/ES in uredb (ES) št.765/2008 in (EU) št. 305/2011(6),

–ob upoštevanju Direktive2006/123/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 12.decembra2006 o storitvah na notranjem trgu(7),

–ob upoštevanju svoje resolucije z dne 21.septembra2010 o dokončnem oblikovanju notranjega trga za elektronsko poslovanje(8),

–ob upoštevanju svoje resolucije z dne 15.junija 2017 o spletnih platformah in enotnem digitalnem trgu(9),

–ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 11. januarja 2012 z naslovom „Skladen okvir za okrepitev zaupanja v enotni digitalni trg elektronskega poslovanja in spletnih storitev“ (),

–ob upoštevanju priporočila Komisije (EU) 2018/334 z dne 1. marca 2018 o ukrepih za učinkovito preprečevanje nezakonitih spletnih vsebin(10) in sporočila Komisije z dne 28. septembra 2017 z naslovom „Boj proti nezakonitim spletnim vsebinam – Povečanje odgovornosti spletnih platform“ (),

–ob upoštevanju sporočila Komisije Evropskemu parlamentu, Svetu, Evropskemu ekonomsko-socialnemu odboru in Odboru regij z dne 26. aprila 2018 z naslovom „Boj proti dezinformacijam na spletu: evropski pristop“ (), ki zadeva napačne ali zavajajoče informacije, ki so ustvarjene, predstavljene in razširjane zaradi ekonomskih koristi ali namernega zavajanja javnosti ter lahko povzročijo javno škodo,

–ob upoštevanju memoranduma o soglasju o prodaji ponarejenega blaga prek spleta z dne 21.junija2016 in njegovega pregleda v sporočilu Komisije Evropskemu parlamentu, Svetu in Evropskemu ekonomsko-socialnemu odboru z dne 29.novembra2017 z naslovom „Uravnotežen sistem uveljavljanja pravic intelektualne lastnine kot odgovor na sodobne družbene izzive“ (),

–ob upoštevanju mnenja Odbora regij (ECON-VI/048) z dne 5.decembra2019 z naslovom „Evropski okvir za regulativne odzive v zvezi s sodelovalnim gospodarstvom“,

–ob upoštevanju Uredbe (EU) 2016/679 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 27. aprila 2016 o varstvu posameznikov pri obdelavi osebnih podatkov in o prostem pretoku takih podatkov ter razveljavitvi Direktive 95/46/ES (Splošna uredba o varstvu podatkov)(11),

–ob upoštevanju Direktive(EU) 2019/790 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 17.aprila2019 o avtorski in sorodnih pravicah na enotnem digitalnem trgu in spremembi direktiv 96/9/ES in 2001/29/ES(12),

–ob upoštevanju Direktive 2002/58/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 12. julija 2002 o obdelavi osebnih podatkov in varstvu zasebnosti na področju elektronskih komunikacij (Direktiva o zasebnosti in elektronskih komunikacijah)(13),

–ob upoštevanju Direktive 96/9/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 11. marca 1996 o pravnem varstvu baz podatkov(14), Direktive 2001/29/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 22. maja 2001 o usklajevanju določenih vidikov avtorske in sorodnih pravic v informacijski družbi(15) in Direktive 2010/13/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 10. marca 2010 o usklajevanju nekaterih zakonov in drugih predpisov držav članic o opravljanju avdiovizualnih medijskih storitev (Direktiva o avdiovizualnih medijskih storitvah)(16),

–ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 10.marca2020 z naslovom „Strategija za MSP za trajnostno in digitalno Evropo“ (),

–ob upoštevanju bele knjige Komisije z dne 19.februarja 2020 o umetni inteligenci in evropskem pristopu k odličnosti in zaupanju (),

–ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 19.februarja2020 z naslovom „Oblikovanje digitalne prihodnosti Evrope“ (),

–ob upoštevanju zavez, ki jih je Komisija podala v svojih političnih usmeritvah za mandat 2019–2024,

–ob upoštevanju študije službe Evropskega parlamenta za raziskave z naslovom „Mapping the Cost of Non-Europe, 2019-24“ (Opredelitev stroškov neukrepanja na ravni EU, 2019-2024), ki kaže, da bi lahko dokončna vzpostavitev enotnega digitalnega trga za storitve prinesla do 100 milijard EUR,

–ob upoštevanju študije tematskega sektorja Evropskega parlamenta za gospodarsko in znanstveno politiko ter kakovost življenja z naslovom „Direktiva o e-poslovanju kot temelj notranjega trga“, v kateri so poudarjene štiri prednostne naloge za izboljšanje direktive o elektronskem poslovanju,

–ob upoštevanju študij tematskega sektorja za gospodarsko in znanstveno politiko ter kakovost življenja, pripravljenih za delavnico „Pravila e-trgovanja, primerna za digitalno dobo“, ki jo je organiziral odbor za notranji trg in varstvo potrošnikov (IMCO),

–ob upoštevanju študije o oceni evropske dodane vrednosti, ki jo je pripravila služba Evropskega parlamenta za raziskave, z naslovom „Akt o digitalnih storitvah: ocena evropske dodane vrednosti“(17),

–ob upoštevanju priročnika k Direktivi 98/48/ES, ki uvaja mehanizem za preglednost predpisov o storitvah informacijske družbe,

–ob upoštevanju členov47 in 54 Poslovnika,

–ob upoštevanju mnenj Odbora za promet in turizem, Odbora za kulturo in izobraževanje, Odbora za pravne zadeve in Odbora za državljanske svoboščine, pravosodje in notranje zadeve,

–ob upoštevanju poročila Odbora za notranji trg in varstvo potrošnikov (A9-0181/2020),

A.ker e-trgovanje vpliva na vsakdanje življenje ljudi, podjetij in potrošnikov v Uniji in če se izvaja v poštenih in reguliranih enakih konkurenčnih pogojih, lahko pozitivno prispeva k sprostitvi potenciala enotnega digitalnega trga, okrepi zaupanje potrošnikov ter novim udeležencem, med drugim tudi mikro-, malim in srednjim podjetjem, omogoči nove tržne priložnosti za trajnostno rast in delovna mesta;

B.ker je Direktiva2000/31/ES (v nadaljnjem besedilu: direktiva o elektronskem poslovanju) eden najuspešnejših zakonodajnih dokumentov Unije in je izoblikovala enotni digitalni trg, kot ga poznamo danes; ker je bila direktiva o elektronskem poslovanju sprejeta pred 20 leti, zato bi bilo treba v svežnju akta o digitalnih storitvah upoštevati mnogotere spremembe in širitev e-trgovanja v vseh njegovih oblikah s številnimi različnimi novimi storitvami, izdelki, ponudniki, izzivi in različno panožno zakonodajo; ker je Sodišče Evropske unije od sprejetja direktive o elektronskem poslovanju izdalo več sodb v zvezi s to direktivo;

C.ker imajo države članice trenutno razdrobljen pristop k boju proti nezakonitim spletnim vsebinam; ker lahko zato za ponudnike storitev veljajo zelo raznolike pravne zahteve, ki se razlikujejo po vsebini in področju uporabe; ker se zdi, da ni izvrševanja in sodelovanja med državami članicami, tudi obstoječi pravni okvir postavlja veliko izzivov;

D.ker morajo digitalne storitve dosledno spoštovati pravila v zvezi s temeljnimi pravicami, zlasti zasebnost, varstvo osebnih podatkov, nediskriminacijo ter svobodo izražanja in obveščanja, kot tudi pluralnost medijev, kulturno raznolikost in pravice otrok, kot je določeno v Pogodbah in Listini Evropske unije o temeljnih pravicah (v nadaljnjem besedilu: Listina);

E.ker se je Komisija v svojem sporočilu z naslovom „Oblikovanje digitalne prihodnosti Evrope“ zavezala, da bo kot del akta o digitalnih storitvah sprejela nova in revidirana pravila za spletne platforme in ponudnike informacijskih storitev, okrepila nadzor nad vsebinsko politiko platform v Uniji in preučila predhodna pravila;

F.ker nas pandemija COVID-19 postavlja pred nove družbene in gospodarske izzive, ki močno vplivajo na državljane in gospodarstvo; ker sta se obenem ravno zaradi pandemije COVID-19 pokazala odpornost sektorja e-trgovanja in njegov potencial za ponovni zagon evropskega gospodarstva; ker je pandemija razkrila tudi pomanjkljivosti sedanjega regulativnega okvira, zlasti v zvezi s pravnim redom na področju varstva potrošnikov; ker to zahteva bolj enoten in usklajen pristop k ukrepanju na ravni Unije, da bi odpravili ugotovljene težave in preprečili, da bi se v prihodnosti spet pojavile;

G.ker se je v pandemiji COVID-19 pokazalo tudi, kako ranljivi so potrošniki EU za zavajajoče trgovinske prakse nepoštenih trgovcev, ki na spletu prodajajo nezakonite izdelke, ki niso skladni z varnostnimi predpisi Unije, in določajo druge nepoštene pogoje za potrošnike; ker se je hkrati zaradi pandemije COVID-19 pokazalo zlasti, da morajo platforme in spletne posredniške storitve okrepiti svoja prizadevanja, da bi zaznale in odstranile lažne trditve ter se dosledno in usklajeno borile proti zavajajočim praksam sleparskih trgovcev, zlasti tistih, ki prek spleta prodajajo lažno medicinsko opremo ali nevarne izdelke; ker je Komisija pozdravila pristop platform, potem ko jim je 23.marca2020 poslala dopise; ker je zaradi tega treba pri boju proti tem zavajajočim praksam in pri varstvu potrošnikov na ravni Unije ukrepati bolj enotno in usklajeno;

H.ker bi bilo treba v aktu o digitalnih storitvah zagotoviti celovito varstvo pravic potrošnikov in uporabnikov v Uniji, zato bi moralo njegovo ozemeljsko področje uporabe zajemati dejavnosti ponudnikov storitev informacijske družbe s sedežem v tretjih državah, če so njihove storitve, ki spadajo na področje uporabe akta o digitalnih storitvah, namenjene potrošnikom ali uporabnikom v Uniji;

I.ker bi bilo treba v aktu o digitalnih storitvah pojasniti naravo digitalnih storitev, ki spadajo na njegovo področje uporabe, obenem pa ohraniti horizontalno naravo direktive o elektronskem poslovanju, ki se ne uporablja le za spletne platforme, temveč za vse ponudnike storitev informacijske družbe, kot je opredeljeno v pravu Unije;

J.ker akt o digitalnih storitvah ne bi smel posegati v Uredbo (EU) 2016/679 (v nadaljnjem besedilu: splošna uredba o varstvu podatkov), ki določa pravni okvir za varstvo osebnih podatkov, Direktivo (EU) 2019/790 o avtorski in sorodnih pravicah na enotnem digitalnem trgu, Direktivo 2010/13/EU o usklajevanju nekaterih zakonov in drugih predpisov držav članic o opravljanju avdiovizualnih medijskih storitev in Direktivo 2002/58/ES o obdelavi osebnih podatkov in varstvu zasebnosti na področju elektronskih komunikacij;

K.ker akt o digitalnih storitvah ne bi smel vplivati na Direktivo 2005/29/ES, kot je bila spremenjena z Direktivo (EU) 2019/2161, direktivi (EU) 2019/770 in (EU) 2019/771 o nekaterih vidikih pogodb o dobavi digitalne vsebine in digitalnih storitev ter pogodb za prodajo blaga in Uredbo (EU) 2019/1150 o spodbujanju pravičnosti in preglednosti za poslovne uporabnike spletnih posredniških storitev;

L.ker akt o digitalnih storitvah ne bi smel vplivati na okvir iz Direktive 2006/123/ES o storitvah na notranjem trgu;

M.ker so bile nekatere vrste nezakonitih vsebin, ki so glavni razlog za zaskrbljenost, že opredeljene v nacionalnem pravu in pravu Unije, tako kot recimo nezakoniti sovražni govor, in jih v aktu o digitalnih storitvah ne bi bilo treba na novo opredeliti;

N.ker bosta večja preglednost in pomoč državljanom pri izboljšanju medijske in digitalne pismenosti v zvezi z razširjanjem škodljivih vsebin, sovražnega govora in dezinformacij, pa tudi pri razvoju kritičnega razmišljanja ter krepitvi neodvisnega strokovnega novinarstva in kakovostnih medijev pripomogla k spodbujanju raznolikih in kakovostnih vsebin;

O.ker je zbirka podatkov WHOIS javno dostopna zbirka podatkov, ki se je izkazala kot koristno orodje za iskanje lastnika določene domene na internetu kot tudi podatkov in kontaktnih oseb za vsako domeno;

P.ker bi moral namen akta o digitalnih storitvah prek spodbujanja preglednosti in jasnejših pravil o obveznosti obveščanja zagotoviti pravno varnost in jasnost, tudi na trgu kratkoročnega najema in mobilnih storitev;

Q.ker bo dogovor Komisije z nekaterimi platformami v sektorju kratkoročnega najema o deljenju podatkov, ki je bil dosežen marca 2020, lokalnim organom pomagal bolje razumeti, kako se razvija sodelovalno gospodarstvo, ter omogočil zanesljivo in stalno izmenjavanje podatkov ter sprejemanje političnih odločitev na podlagi dejstev in dokazov; ker so potrebni nadaljnji ukrepi za vzpostavitev celovitejšega okvira za izmenjavo podatkov za spletne platforme za kratkoročni najem;

R.ker je imela pandemija COVID-19 resne posledice za turistični sektor Unije in je pokazala, da je treba še naprej podpirati sodelovanje glede zelenih prometnih koridorjev, da se zagotovi nemoteno delovanje oskrbovalnih verig v Uniji ter prevoz blaga v prometnem omrežju Unije;

S.ker sta stalen razvoj in naraščajoča uporaba spletnih platform za vrsto dejavnosti, vključno s komercialnimi dejavnostmi, prevozom, turizmom ter izmenjavo blaga in storitev, spremenila način, kako uporabniki in podjetja komunicirajo s ponudniki vsebin, trgovci in drugimi posamezniki, ki ponujajo blago in storitve; ker enotni digitalni trg ne more uspeti brez zaupanja uporabnikov v spletne platforme, ki spoštujejo vso ustrezno zakonodajo in njihove zakonite interese; ker bi moral morebitni prihodnji regulativni okvir obravnavati tudi vsiljive poslovne modele, vštevši vplivanje na vedenje in diskriminatorne prakse, ki zelo negativno vplivajo na delovanje enotnega trga in temeljne pravice uporabnikov;

T.ker bi si morale države članice prizadevati za izboljšanje dostopa do svojih pravosodnih sistemov ter sistemov preprečevanja, odkrivanja in preiskovanja kaznivih dejanj in poskrbeti, da bodo učinkovitejši pri ugotavljanju nezakonitosti spletnih vsebin in reševanju sporov glede odstranjevanja vsebin s spleta ali onemogočanja dostopa do njih;

U.ker bi moralo biti ponudnikom storitev informacijske družbe omogočeno enostavno izvajanje zahtev akta o digitalnih storitvah v praksi; ker lahko spletni posredniki šifrirajo svoje vsebine ali kako drugače preprečijo dostop do njih tretjim osebam, tudi posrednikom gostovanj, ki gostijo te vsebine;

V.ker je učinkovit način za zmanjšanje nezakonitih dejavnosti, da omogočimo razcvet novih inovativnih poslovnih modelov in okrepimo enotni digitalni trg z odpravo neupravičenih ovir za prost pretok digitalnih vsebin; ker ovire, ki ustvarjajo nacionalne razdrobljene trge, prispevajo k povpraševanju po nezakonitih vsebinah;

W.ker bi morale digitalne storitve potrošnikom zagotavljati neposredna in učinkovita sredstva za uporabniku prijazno, lahko prepoznavno in dostopno komunikacijo, kot so elektronski naslovi, elektronski kontaktni obrazci, avtomatski programi za klepet, takojšnje sporočanje ali povratni klic po telefonu, potrošnikom pa bi morale dati na voljo tudi jasne, razumljive in, kjer je to mogoče, enotne informacije v zvezi s temi komunikacijskimi sredstvi, ter omogočiti, da so zahteve potrošnikov razporejene med različnimi podpornimi digitalnimi storitvami ponudnika digitalnih storitev;

X.ker bi moral akt o digitalnih storitvah potrošnikom zagotoviti pravico do obveščenosti, če določeno storitev omogoča umetna inteligenca oziroma če ta storitev uporablja avtomatizirana orodja za sprejemanje odločitev, za strojno učenje ali za prepoznavanje vsebin; ker bi moral akt o digitalnih storitvah omogočati možnost neuporabe oziroma omejitve ali prilagoditve uporabe katere koli avtomatizirane funkcije za osebno prilagoditev, zlasti v zvezi z razvrščanjem, še natančneje povedano, omogočiti bi moral vpogled v vsebino v neurejenem vrstnem redu, s tem pa uporabnikom omogočiti večji nadzor nad načinom razvrščanja vsebin;

Y.ker je varstvo osebnih podatkov, za katere se uporabljajo avtomatizirani postopki odločanja, že obravnavano, med drugim v splošni uredbi o varstvu podatkov, zato v aktu o digitalnih storitvah ne bi bilo treba ponavljati ali spreminjati teh ukrepov;

Z.ker bi morala Komisija zagotoviti, da je v aktu o digitalnih storitvah ohranjen pristop k umetni inteligenci, ki je osredotočen na človeka, v skladu z obstoječimi pravili o prostem pretoku storitev, ki jih omogoča umetna inteligenca, ob hkratnem spoštovanju temeljnih vrednot in pravic, kot so zapisane v Pogodbah;

AA.ker bi morali imeti nacionalni nadzorni organi, kadar pravo Unije to dovoljuje, dostop do dokumentacije za programsko opremo in do podatkovnih nizov algoritmov, ki jih organi pregledujejo;

AB.ker gre koncepta preglednosti in razložljivosti algoritmov razumeti v smislu, da je treba informacije uporabniku predstaviti jedrnato, pregledno, razumljivo in v zlahka dostopni obliki ter jasno in preprosto ubesedeno;

AC.ker je treba določiti ukrepe za zagotovitev učinkovitega izvrševanja in nadzora; ker bi bilo treba zagotoviti spoštovanje določb z učinkovitimi, sorazmernimi in odvračilnimi kaznimi, vključno z nalaganjem sorazmernih glob;

AD.ker bi bilo treba v aktu o digitalnih storitvah najti ravnovesje med pravicami vseh uporabnikov in zagotoviti, da njegovi ukrepi niso oblikovani tako, da bi dajali prednost enemu legitimnemu interesu pred drugim, ter preprečiti uporabo teh ukrepov kot orodja za napadanje v sporih med podjetji ali sektorji;

AE.ker bi se moral predhodni mehanizem notranjega trga uporabljati, kadar samo konkurenčno pravo ne zadostuje za ustrezno obravnavo ugotovljenih primerov, kjer trg ne deluje;

AF.ker bi morali zakonodajni ukrepi, predlagani v aktu o digitalnih storitvah, temeljiti na dokazih; ker bi morala Komisija izvesti temeljito oceno učinka na podlagi ustreznih podatkov, statističnih podatkov, analiz in študij o različnih razpoložljivih možnostih; ker bi bilo treba v tej oceni učinka oceniti in analizirati tudi nevarne izdelke, ki se prodajajo na spletnih tržnicah; ker bi bilo treba v oceni učinka upoštevati tudi izkušnje, pridobljene v zvezi s pandemijo COVID-19, ter resolucije Evropskega parlamenta; ker bi morale akt o digitalnih storitvah spremljati smernice za izvedbo;

Splošna načela

1.pozdravlja zavezo Komisije, da bo podala predlog za sveženj akta o digitalnih storitvah, ki naj bi zajemal predlog o spremembi direktive o elektronskem poslovanju in predlog o predhodnih pravilih za velike platforme z vlogo vratarja na podlagi člena225 Pogodbe o delovanju Evropske unije (PDEU); poziva Komisijo, naj ta sveženj predloži na podlagi člena 53(1) in členov 62 in 114 PDEU, ob upoštevanju priporočil iz priloge k tej resoluciji, in sicer na podlagi temeljite ocene učinka, ki bi morala vključevati informacije o finančnih posledicah predlogov in temeljiti na ustreznih podatkih, statističnih podatkih in analizah;

2.priznava pomen pravnega okvira, določenega v direktivi o elektronskem poslovanju, za razvoj spletnih storitev v Uniji in meni, da so načela zakonodajalcev v poznih 90. letih prejšnjega stoletja pri sprejemanju pravil za ponudnike storitev informacijske družbe še vedno aktualna in bi jih bilo treba uporabiti pri pripravi morebitnih prihodnjih predlogov; poudarja, da je pravna varnost, ki jo je prinesla direktiva o elektronskem poslovanju, malim in srednjim podjetjem omogočila širitev poslovanja ter lažje čezmejne dejavnosti;

3.meni, da morajo vsi ponudniki digitalnih storitev s sedežem zunaj Unije pri storitvah, ki so namenjene Uniji, spoštovati pravila iz akta o digitalnih storitvah, da se zagotovijo enaki konkurenčni pogoji za ponudnike digitalnih storitev iz Evrope in tretjih držav; poziva Komisijo, naj poleg tega oceni, ali obstaja tveganje povračilnih ukrepov tretjih držav, obenem pa naj izboljšuje ozaveščenost o tem, kako pravo Unije velja tudi za ponudnike storitev iz tretjih držav, ki ponujajo storitve na trgu Unije;

4.poudarja, da je imela pri razvoju enotnega digitalnega trga osrednjo vlogo klavzula o notranjem trgu, ki določa nadzor matične države in obveznost držav članic, da zagotovijo prost pretok storitev informacijske družbe; poudarja, da je treba odpraviti preostale neupravičene in nesorazmerne ovire za zagotavljanje digitalnih storitev, kot so zapleteni upravni postopki, drago reševanje čezmejnih sporov ter dostop do informacij o ustreznih regulativnih zahtevah, tudi o obdavčitvi, ter zagotoviti, da ne nastajajo nove neupravičene in nesorazmerne ovire;

5.ugotavlja, da lahko države članice v skladu s pravili Unije o prostem pretoku storitev sprejmejo ukrepe za zaščito legitimnih ciljev javnega interesa, kot so varovanje javnega reda, javno zdravje, javna varnost, varstvo potrošnikov, boj proti pomanjkanju najemnih stanovanj ter preprečevanje davčnih utaj in izogibanja davkom, če so ti ukrepi skladni z načeloma nediskriminacije in sorazmernosti;

6.meni, da bi bilo treba ohraniti glavna načela direktive o elektronskem poslovanju, kot so določba o notranjem trgu, svoboda ustanavljanja, svoboda zagotavljanja storitev in prepoved uvedbe splošne obveznosti nadzora; poudarja, da bi bilo treba v prihodnji regulativni okvir kot vodilna načela vključiti tudi načelo „kar je nezakonito zunaj spleta, je nezakonito tudi na spletu“ ter načeli varstva potrošnikov in varnosti uporabnikov;

7.poudarja, kako pomembne so platforme sodelovalnega gospodarstva v prometnem in turističnem sektorju, kjer storitve zagotavljajo tako posamezniki kot poklicni ponudniki; poziva Komisijo, naj po posvetovanju z vsemi ustreznimi deležniki začne celovitejšo izmenjavo neosebnih podatkov in vzpostavi usklajevalni okvir med platformami in nacionalnimi, regionalnimi in lokalnimi organi, pri čemer naj bi izmenjali zlasti dobre prakse in vzpostavili sklop obveznosti obveščanja v skladu s strategijo EU za podatke;

8.ugotavlja, da je ureditev varstva podatkov od sprejetja direktive o elektronskem poslovanju bistveno napredovala, in poudarja, da je zaradi hitrega razvoja digitalnih storitev za varstvo osebnih podatkov in zasebnosti potreben trden zakonodajni okvir, primeren tudi za prihodnost; s tem v zvezi poudarja, da morajo ponudniki digitalnih storitev izpolnjevati zahteve prava Unije o varstvu podatkov, predvsem splošne uredbe o varstvu podatkov in Direktive 2002/58/ES (direktiva o zasebnosti in elektronskih komunikacijah), ki sta trenutno v postopku pregleda, s širokim okvirom temeljnih pravic, tudi svobodo izražanja, dostojanstvom in nediskriminacijo, ter pravico do učinkovitega pravnega sredstva ter zagotavljanjem varnosti in zaščite svojih sistemov in storitev;

9.meni, da bi moral akt o digitalnih storitvah zagotoviti zaupanje potrošnikov in jasno določiti, da je treba spoštovati zahteve potrošniškega prava in varnosti proizvodov, da se zagotovi pravna varnost; poudarja, da bi bilo treba v aktu o digitalnih storitvah posebno pozornost nameniti uporabnikom invalidom in jim zagotoviti dostop do storitev informacijske družbe; poziva Komisijo, naj ponudnike storitev spodbuja k razvoju tehničnih orodij, ki bi invalidom omogočala ustrezen dostop in uporabo storitev informacijske družbe in izkoriščanje njihovih prednosti;

10.poudarja, da je pomembno ohraniti horizontalni pristop direktive o elektronskem poslovanju; poudarja, da enoten pristop ni primeren za obravnavanje vseh novih izzivov v današnjem digitalnem okolju in da je zaradi raznolikosti akterjev in storitev, ki se ponujajo na spletu, potreben prilagojen regulativni pristop; priporoča, da se dejavnosti ločujejo na gospodarske in negospodarske ter da se namesto osredotočanja na vrsto platforme ločuje med različnimi vrstami digitalnih storitev, ki jih gostijo platforme; v zvezi s tem meni, da bi moral biti cilj vseh prihodnjih zakonodajnih predlogov zagotoviti, da bodo nove obveznosti Unije za ponudnike storitev informacijske družbe sorazmerne in jasne;

11.opozarja, da so opredelitve pojmov in pravila iz direktive o elektronskem poslovanju uporabljeni v velikem številu zakonodajnih in upravnih odločb ter pogodbenih razmerij, zato bo imelo vsakršno spreminjanje pomembne posledice;

12.poudarja, da sta predvidljiv, jasen in celovit okvir na ravni EU, ki bo primeren tudi za prihodnost, in poštena konkurenca ključna za spodbujanje rasti vseh evropskih podjetij, tudi malih platform, malih in srednjih podjetij, med drugim mikropodjetij, podjetnikov in zagonskih podjetij, povečanje čezmejnega zagotavljanja storitev informacijske družbe, odpravo razdrobljenosti trga ter zagotavljanje enakih konkurenčnih pogojev za evropska podjetja, ki jim bodo omogočili, da v celoti izkoristijo prednosti trga digitalnih storitev in da postanejo konkurenčni na svetovnem prizorišču;

13.poudarja, da bi bilo treba prihodnji instrument notranjega trga o predhodnih pravilih o sistemskih platformah in napovedano novo orodje za konkurenco, katerega namen je odpraviti vrzeli v konkurenčnem pravu, ohraniti kot ločena pravna instrumenta;

14.poudarja, da je bila direktiva o elektronskem poslovanju pripravljena na tehnološko nevtralen način, da ne bi postala zastarela zaradi tehnološkega razvoja, ki je posledica hitrega razvoja inovacij v sektorju informacijske tehnologije, ter poudarja, da bi moral biti akt o digitalnih storitvah še naprej primeren za prihodnost in uporaben tudi za nove tehnologije, ki bodo vplivale na enotni digitalni trg; poziva Komisijo, naj zagotovi, da bodo vse revizije še naprej tehnološko nevtralne, da bi zagotovili trajne koristi za podjetja in potrošnike;

15.meni, da je treba za gospodarstvo spletnih platform in nespletno gospodarstvo zagotoviti enake konkurenčne pogoje na notranjem trgu, ki bodo temeljili na istih pravicah in obveznostih za vse deležnike, tako potrošnike kot podjetja; meni, da akt o digitalnih storitvah ne bi smel obravnavati vprašanja delavcev na spletnih platformah; zato meni, da bi bilo treba socialno zaščito in socialne pravice delavcev, tudi delavcev na platformah ali v sodelovalnem gospodarstvu, ustrezno obravnavati v ločenem instrumentu, da bi zagotovili ustrezen in celovit odziv na izzive današnjega digitalnega gospodarstva;

16.meni, da bi moral akt o digitalnih storitvah temeljiti na skupnih vrednotah Unije, ki varujejo pravice državljanov, ter spodbujati ustvarjanje bogatega in raznolikega spletnega ekosistema s širokim naborom spletnih storitev, konkurenčnim digitalnim okoljem, preglednostjo in pravno varnostjo, da bi se sprostil polni potencial enotnega digitalnega trga;

17.meni, da je akt o digitalnih storitvah priložnost, da Unija oblikuje digitalno gospodarstvo – ne samo na ravni Unije, temveč tudi s postavitvijo standardov za preostali svet;

Temeljne pravice in svoboščine

18.ugotavlja, da imajo ponudniki storitev informacijske družbe, zlasti spletne platforme, med katerimi so tudi družbena omrežja, obsežne zmožnosti za doseganje širšega občinstva in vplivanje nanj, na njihovo vedenje, mnenja in prakse, tudi ranljivih skupin, kot so mladoletniki, in bi zato morali spoštovati pravo Unije na področju zaščite uporabnikov, njihovih podatkov in družbe na splošno;

19.opozarja, da se je zaradi nedavnih škandalov v zvezi z nabiranjem in prodajo podatkov, kot je škandal okrog podjetja Cambridge Analytica, v zvezi z lažnimi novicami, dezinformacijami, manipuliranjem z volivci ter zaradi številnih drugih oblik povzročanja škode na spletu (od sovražnega govora do razširjanja terorizma) pokazalo, da je treba zagotoviti boljše izvrševanje in tesnejše sodelovanje med državami članicami, da bi razumeli prednosti in pomanjkljivosti obstoječih pravil ter okrepili zaščito temeljnih pravic na spletu;

20.v zvezi s tem opozarja, da so nekateri vzpostavljeni samoregulativni in koregulativni režimi, kot je kodeks ravnanja Unije v zvezi z dezinformacijami, pomagali strukturirati dialog s platformami in regulatorji; predlaga, da spletne platforme uvedejo učinkovite in ustrezne zaščitne ukrepe, zlasti da bi se zagotovilo njihovo skrbno, sorazmerno in nediskriminatorno delovanje ter preprečilo, da bi bila nehote odstranjena vsebina, ki ni nezakonita; takšni ukrepi ne bi smeli privesti do obveznega filtriranja pri nalaganju vsebin, ki ni v skladu s prepovedjo splošne obveznosti nadzora; predlaga, naj se ukrepi za boj proti škodljivim vsebinam, sovražnemu govoru in dezinformacijam redno ocenjujejo in nadalje razvijajo;

21.ponovno poudarja, da je pomembno zagotoviti svobodo izražanja, obveščanja in mnenja ter imeti svobodno in raznoliko okolje tiska in medijev, tudi z vidika zaščite neodvisnega novinarstva; vztraja pri zaščiti in spodbujanju svobode izražanja in pri pomembnosti raznolikosti mnenj, informacij, tiska, medijev ter umetniškega in kulturnega izražanja;

22.poudarja, da bi moral akt o digitalnih storitvah okrepiti svoboščine notranjega trga ter zagotoviti temeljne pravice in načela iz Listine; poudarja, da bi bilo treba temeljne pravice potrošnikov in uporabnikov, med njimi tudi mladoletnikov, zaščititi pred škodljivimi spletnimi poslovnimi modeli, vključno z modeli, ki izvajajo digitalno oglaševanje, ter pred vedenjsko manipulacijo in diskriminatornimi praksami;

23.poudarja, da se mora okrepiti vloga uporabnikov pri uveljavljanju njihovih temeljnih pravic na spletu; ponavlja, da morajo ponudniki digitalnih storitev spoštovati in omogočati pravico svojih uporabnikov do prenosljivosti podatkov, ki je določena v pravu Unije;

24.poudarja, da biometrični podatki veljajo za specifično kategorijo osebnih podatkov in da za njihovo obdelavo veljajo posebna pravila; ugotavlja, da se biometrični podatki lahko in tudi se čedalje večkrat uporabljajo za identifikacijo in avtentikacijo posameznikov, kar ne glede na morebitne prednosti bistveno ogroža in resno posega v pravico do zasebnosti in varstva podatkov, zlasti če se izvaja brez privolitve posameznika, na katerega se nanašajo osebni podatki, poleg tega pa omogoča identitetne goljufije; poziva, naj akt o digitalnih storitvah zagotovi, da lahko ponudniki digitalnih storitev biometrične podatke shranjujejo samo na dani napravi, razen če je centralizirano shranjevanje dovoljeno po zakonu, da je treba uporabnikom digitalnih storitev vedno ponuditi tudi drugo alternativo namesto privzete uporabe biometričnih podatkov za delovanje storitve in da morajo biti stranke nedvoumno obveščene o tveganjih uporabe biometričnih podatkov;

25.poudarja, da javni organi v skladu z duhom sodne prakse glede metapodatkov o komunikacijah pridobijo dostop do podatkov o uporabnikovih naročenih vsebinah in do njegovih metapodatkov samo za namen preiskovanja osumljencev hudih kaznivih dejanj in s predhodno sodno odobritvijo; vendar je prepričan, da ponudniki digitalnih storitev ne smejo hraniti podatkov za namen preprečevanja, odkrivanja in preiskovanja kaznivih dejanj, razen če neodvisen pristojni javni organ v skladu z zakonodajo Unije izrecno naroči namensko hranjenje podatkov posameznega uporabnika;

26.poudarja, da je treba podatke učinkovito šifrirati od konca do konca, saj je to bistvenega pomena za zaupanje v internet in njegovo varnost ter dejansko preprečuje nedovoljeno poseganje tretjih strani;

Preglednost in varstvo potrošnikov

27.ugotavlja, da se je v pandemiji COVID-19 pokazalo, kako pomemben in odporen je sektor e-trgovanja ter kakšen potencial ima za spodbujanje ponovnega zagona evropskega gospodarstva, obenem pa se je pokazalo tudi, kako ranljivi so potrošniki EU za zavajajoče trgovinske prakse nepoštenih trgovcev, ki na spletu prodajajo ponarejene, nezakonite ali nevarne izdelke oziroma nudijo storitve, ki niso skladne z varnostnimi predpisi Unije, zlorabljajo razmere z neupravičenim zviševanjem cen ali določajo druge nepoštene pogoje za potrošnike; poudarja, da je nujno treba okrepiti izvrševanje pravil Unije in izboljšati varstvo potrošnikov;

28.poudarja, da je ta težava še večja zaradi težav pri ugotavljanju identitete goljufivih poslovnih uporabnikov, zaradi česar potrošniki težko zahtevajo nadomestilo za nastalo škodo in izgubo;

29.meni, da bi bilo treba sedanje zahteve glede preglednosti in informacij, določene v direktivi o elektronskem poslovanju za ponudnike storitev informacijske družbe in njihove poslovne stranke, ter minimalne zahteve glede informacij o komercialnih sporočilih okrepiti vzporedno z ukrepi za povečanje skladnosti z obstoječimi pravili, ne da bi obenem škodili konkurenčnosti malih in srednjih podjetij;

30.poziva Komisijo, naj okrepi zahteve po informacijah iz člena 5 direktive o elektronskem poslovanju in od ponudnikov storitev gostovanja zahteva, da informacije in identiteto poslovnih uporabnikov, s katerimi imajo neposreden poslovni odnos, primerjajo z identifikacijskimi podatki v ustreznih obstoječih in razpoložljivih zbirkah podatkov Unije v skladu z zakonodajo o podatkovnih protokolih; ponudniki storitev gostovanja bi morali od svojih poslovnih uporabnikov zahtevati, naj zagotovijo točne, popolne in posodobljene informacije, ter bi morali imeti pravico in obveznost, da zavrnejo ali prenehajo zagotavljati svoje storitve, če so informacije o identiteti njihovih poslovnih uporabnikov napačne ali zavajajoče; poslovni uporabniki bi morali biti odgovorni za to, da ponudnika storitev obvestijo o morebitni spremembi svoje poslovne dejavnosti (na primer o prenehanju poslovne dejavnosti);

31.poziva Komisijo, naj vključi izvršljive obveznosti za ponudnike storitev informacijske družbe, da bi povečali preglednost, obveščenost in odgovornost; poziva Komisijo, naj zagotovi, da bodo ukrepi za izvrševanje usmerjeni tako, da se bodo upoštevale različne storitve ter da ne bo neizogibno prihajalo do kršitev zasebnosti in pravnega postopka; meni, da bi bilo treba izpolnjevanje teh obveznosti, ki bi morale biti sorazmerne, zagotoviti z ustreznimi, učinkovitimi, sorazmernimi in odvračilnimi kaznimi;

32.poudarja, da bi bilo treba okrepiti obstoječe obveznosti glede preglednosti komercialnih sporočil in digitalnega oglaševanja, določene v direktivi o elektronskem poslovanju in direktivio nepoštenih poslovnih praksah; opozarja, da bi bilo treba pereča vprašanja na področju varstva potrošnikov v zvezi s profiliranjem, ciljanjem in prirejanjem cen posameznim uporabnikom med drugim rešiti z jasnimi obveznostmi glede preglednosti ter zahtevami glede informacij;

33.poudarja, da so spletni potrošniki v neuravnoteženem položaju glede na ponudnike storitev in trgovce, ki svoje storitve podpirajo z oglaševalskimi prihodki ter oglasi, ki se neposredno osredotočajo na posamezne potrošnike, in to na podlagi informacij, zbranih z mehanizmi velepodatkov in umetne inteligence; je seznanjen z morebitnimi negativnimi učinki personaliziranega oglaševanja, zlasti mikrociljanja in vedenjskega oglaševanja; zato poziva Komisijo, naj uvede dodatna pravila o ciljnem oglaševanju in mikrociljanju na podlagi zbiranja osebnih podatkov ter razmisli o strožji ureditvi mikrociljanega in vedenjskega oglaševanja v korist manj vsiljivih oblik oglaševanja, ki ne zahtevajo obsežnega sledenja interakciji uporabnikov z vsebinami; poziva Komisijo, naj razmisli tudi o uvedbi zakonodajnih ukrepov za večjo preglednost spletnega oglaševanja;

34.poudarja, kako pomembno je z vidika razvoja digitalnih storitev, da so države članice obvezane zagotoviti, da njihov pravni sistem omogoča sklepanje pogodb z elektronskimi sredstvi, hkrati pa zagotoviti visoko raven varstva potrošnikov; poziva Komisijo, naj pregleda obstoječe zahteve glede pogodb, sklenjenih z elektronskimi sredstvi, med drugim glede obvestil držav članic, ter jih po potrebi posodobi; v zvezi s tem jemlje na znanje porast „pametnih pogodb“, kot so pogodbe, ki temeljijo na tehnologijah razpršene evidence, in poziva Komisijo, naj oceni razvoj in uporabo tehnologij razpršene evidence, vštevši pametne pogodbe, recimo zadevajoč veljavnost in izvrševanje pametnih pogodb v čezmejnih primerih, naj zagotovi smernice za zagotovitev pravne varnosti za podjetja in potrošnike ter naj sprejme zakonodajne pobude le, če se po tej oceni ugotovijo konkretne vrzeli;

35.poziva Komisijo, naj uvede minimalne standarde za pogodbene pogoje in splošne pogoje, zlasti v zvezi s preglednostjo, dostopnostjo, pravičnostjo in nediskriminatornimi ukrepi, naj nadaljuje s pregledovanjem uporabe vnaprej oblikovanih standardnih klavzul v pogodbenih pogojih, o katerih se stranki nista dogovorili posamično in vnaprej, vštevši licenčne pogodbe s končnim uporabnikom, ter poišče načine, kako jih narediti pravičnejše in zagotoviti skladnost s pravom Unije, da bi omogočili lažje sodelovanje potrošnikov, med drugim tudi z možnostjo izbire klavzul, da bi omogočili bolj informirane privolitve;

36.poudarja, da je treba izboljšati učinkovitost elektronskih interakcij med podjetji in potrošniki glede na razvoj tehnologij virtualne identifikacije; meni, da bi morala Komisija za zagotovitev učinkovitosti akta o digitalnih storitvah posodobiti tudi regulativni okvir za digitalno identifikacijo, se pravi Uredbo (EU) št.910/2014(18) (v nadaljnjem besedilu: uredba eIDAS); meni, da bi bila vzpostavitev splošno sprejetih sistemov zaupanja vredne digitalne identitete in zaupanja vredne avtentikacije koristno orodje, ki bi omogočalo varno vzpostavitev posameznih identitet fizičnih oseb, pravnih subjektov in strojev, da bi se zaščitili pred uporabo lažnih profilov; v zvezi s tem ugotavlja, kako pomembno je, da potrošniki varno uporabljajo ali kupujejo izdelke in storitve prek spleta, ne da bi morali uporabljati nepovezane platforme in po nepotrebnem deliti svoje podatke, tudi osebne podatke, ki jih zbirajo te platforme; poziva Komisijo, naj izvede temeljito oceno učinka v zvezi z oblikovanjem splošno sprejete javne elektronske identitete kot alternative zasebnim sistemom enotne prijave, in poudarja, da bi bilo treba to storitev razviti tako, da bo zbirala čim manj podatkov; meni, da bi morala Komisija preučiti možnost vzpostavitve sistema za preverjanje starosti uporabnikov digitalnih storitev, predvsem zato, da bi zagotovili varstvo mladoletnikov;

37.poudarja, da akt o digitalnih storitvah ne bi smel vplivati na načelo najmanjšega obsega podatkov, ki je bilo vzpostavljeno v splošni uredbi o varstvu podatkov, ter da bi morali posredniki digitalnih storitev, razen če posebna zakonodaja ne zahteva drugače, omogočiti anonimno uporabo svojih storitev v največji možni meri in obdelati zgolj podatke, ki so potrebni za identifikacijo uporabnika; da se tako zbrani podatki ne bi smeli uporabljati za nobene druge digitalne storitve razen tistih, ki zahtevajo osebno identifikacijo, avtentikacijo ali preverjanje starosti, in da bi se morali uporabljati le z zakonitim namenom, nikakor pa ne bi smeli omejevati splošnega dostopa do interneta;

Umetna inteligenca in strojno učenje

38.poudarja, da lahko storitve, ki temeljijo na umetni inteligenci, oziroma storitve, pri katerih se uporabljajo orodja avtomatiziranega odločanja ali strojnega učenja, ki jih trenutno ureja direktiva o elektronskem poslovanju, potrošnikom in ponudnikom storitev sicer prinesejo ogromne koristi, vendar bi bilo treba z aktom o digitalnih storitvah obravnavati tudi konkretne izzive, ki jih prinašajo v smislu zagotavljanja nediskriminacije, preglednosti, vključno z uporabljenimi nabori podatkov in želenimi rezultati, ter razumljive razlage delovanja algoritmov in odgovornosti, ki z veljavno zakonodajo niso obravnavani;

39.poleg tega poudarja, da morajo biti pri ustreznih algoritmih v celoti izpolnjene zahteve glede varstva temeljnih pravic, zlasti v zvezi z zasebnostjo, varstvom osebnih podatkov, svobodo izražanja in obveščanja, pravico do učinkovitega pravnega sredstva in pravicami otroka, kot so določene v ustanovnih pogodbah in Listini;

40.meni, da je bistvenega pomena poskrbeti za to, da se uporabljajo visokokakovostni, nediskriminatorni in nepristranski nabori podatkov ter da se uporabnikom omogoči dostop do raznolikih vsebin in mnenj ter visokokakovostnih proizvodov in storitev;

41.poziva Komisijo, naj v zvezi s postopki avtomatiziranega odločanja uvede zahteve, da morajo biti pregledni in odgovorni, hkrati pa poskrbi za to, da bodo spoštovane tudi zahteve glede zasebnosti uporabnikov in poslovnih skrivnosti; poudarja, da je treba pristojnim organom omogočiti, da izvajajo zunanje regulativne revizije, nadzor posameznih primerov in redne ocene tveganja ter da ocenijo povezana tveganja, zlasti za potrošnike ali tretje strani, ter meni, da bi morali biti ukrepi, sprejeti za preprečevanje teh tveganj, upravičeni in sorazmerni ter ne bi smeli ovirati inovacij; meni, da je treba spoštovati načelo „človek nad zanko“, da bi med drugim preprečili povečevanje tveganj za zdravje in varnost, diskriminacijo, neupravičeni nadzor ter zlorabe in da bi preprečili morebitne grožnje za temeljne pravice in svoboščine;

42.meni, da bi morali imeti potrošniki in uporabniki pravico biti ustrezno in pravočasno obveščeni in to na jedrnat, lahko razumljiv in dostopen način ter da bi morale biti njihove pravice učinkovito zagotovljene, kadar imajo opravka s sistemi avtomatiziranega odločanja in drugimi inovativnimi digitalnimi storitvami ali aplikacijami; je zaskrbljen, ker pri uporabi virtualnih pomočnikov oziroma klepetalnih botov trenutno ni zagotovljena preglednost, kar bi lahko imelo še posebej škodljive posledice za ranljive potrošnike, in poudarja, da ponudniki digitalnih storitev pri podpori potrošnikom ne bi smeli uporabljati le sistemov avtomatiziranega odločanja;

43.v zvezi s tem meni, da bi morali imeti potrošniki vedno možnost biti jasno obveščeni o tem, da komunicirajo s sistemom avtomatiziranega odločanja, in o tem, kako stopiti v stik z osebo s pooblastili odločanja, kako zahtevati, da se napake, ki izhajajo iz avtomatiziranih odločitev, preverijo in popravijo, kot tudi uveljavljati pravna sredstva v zvezi z morebitno škodo, ki je nastala zaradi uporabe sistemov avtomatiziranega odločanja;

44.poudarja, kako pomembno je povečati izbiro ter okrepiti nadzor in zaupanje potrošnikov v storitve in aplikacije umetne inteligence; zato meni, da bi bilo treba sklop pravic potrošnikov razširiti, da bodo v digitalnem svetu bolje zaščiteni, in poziva Komisijo, naj pri tem upošteva zlasti merila in nadzor zagotavljanja odgovornosti in pravičnosti, pa tudi pravico do nediskriminacije in nepristranskih naborov podatkov o umetni inteligenci; meni, da bi morali imeti potrošniki in uporabniki več nadzora nad tem, kako se umetna inteligenca uporablja, in možnost, da uporabo funkcij personalizacije, ki jih omogoča umetna inteligenca, zavrnejo, omejijo ali prilagodijo lastnim željam;

45.ugotavlja, da orodja za avtomatizirano moderiranje vsebin dejansko ne razumejo različnih odtenkov konteksta in pomena v človeški komunikaciji, kar je potrebno za ugotavljanje, ali je mogoče ocenjevano vsebino šteti za kršitev zakonodaje ali pogojev uporabe; zato poudarja, da v aktu o digitalnih storitvah ne bi smelo biti določeno, da je uporaba takih orodij obvezna;

Spopadanje z nezakonitimi spletnimi vsebinami in dejavnostmi

46.poudarja, da je obstoj in širjenje nezakonitih spletnih vsebin in dejavnosti resna grožnja, ki spodkopava zaupanje državljanov v digitalno okolje in ovira razvoj zdravih digitalnih ekosistemov, lahko pa ima tudi resne in dolgotrajne posledice za varnost in temeljne pravice posameznikov; ugotavlja, da je mogoče nezakonite vsebine in dejavnosti istočasno zlahka širiti po spletu in v zelo kratkem času povečati njihove negativne učinke;

47.ugotavlja, da ni enotne rešitve, ki bi se lahko uporabljala za vse vrste nezakonitih vsebin in dejavnosti; poudarja, da se lahko določena vsebina v nekaterih državah članicah šteje za nezakonito, v drugih pa ne, saj so bile na ravni EU kot nezakonite usklajeno opredeljene le nekatere vrste vsebin; poziva k strogemu razlikovanju med nezakonitimi vsebinami, kaznivimi dejanji in nezakonito deljenimi vsebinami na eni strani ter škodljivimi vsebinami, sovražnim govorom in dezinformacijami na drugi strani, saj slednji niso vedno nezakoniti in vključujejo širok spekter vidikov, pristopov in pravil, ki jih je treba uporabiti glede na posamezen primer; meni, da bi se morala ureditev pravne odgovornosti uporabljati le za vsebine, ki so bile kot nezakonite opredeljene v pravu Unije ali nacionalnem pravu;

48.pri tem pa meni, da bo bolj skladen in usklajen pristop na ravni Unije, pri katerem bodo upoštevane različne vrste nezakonitih vsebin in dejavnosti ter ki bo temeljil na sodelovanju in izmenjavi primerov dobre prakse med državami članicami, brez poseganja v širok okvir temeljnih pravic in veljavno sektorsko zakonodajo, prispeval k učinkovitejšemu spoprijemanju z nezakonitimi vsebinami; poudarja tudi, da mora biti resnost ukrepov, ki jih morajo sprejeti ponudniki storitev, odvisna od resnosti kršitve, in poziva, naj pristojni organi in ponudniki storitev gostovanja bolje sodelujejo in si izmenjujejo informacije;

49.meni, da so prostovoljni ukrepi in samoregulacija spletnih platform po Evropi sicer prinesli določene koristi, a je hkrati potreben jasen pravni okvir za odstranjevanje nezakonitih spletnih vsebin in dejavnosti, da bodo te vsebine hitro prijavljene in odstranjene iz spleta; poudarja, da je treba preprečiti, da bi bila za ponudnike digitalnih storitev uvedena splošna obveznost, da spremljajo informacije, ki jih prenašajo ali shranjujejo, in pravne ali dejanske obveznosti, da dejavno iščejo, moderirajo ali filtrirajo vse vsebine in dejavnosti; poudarja, da bi bilo treba nezakonite vsebine odstraniti z mesta, na katerem se gostijo, in da od ponudnikov dostopa ne bi smeli zahtevati, da blokirajo dostop do vsebin;

50.poziva Komisijo, naj zagotovi, da bodo spletni posredniki, ki domnevno nezakonito vsebino na lastno pobudo odstranijo iz spleta, to storili skrbno, sorazmerno in nediskriminatorno ter da bodo pri tem v vseh okoliščinah ustrezno spoštovane temeljne pravice in svoboščine uporabnikov; poudarja, da bi morali takšne ukrepe vedno spremljati zanesljivi postopkovni zaščitni ukrepi ter smiselne zahteve glede preglednosti in odgovornosti; in zahteva, da, kadar obstajajo dvomi glede „nezakonitosti“ določene vsebine, to vsebino preuči človek in da se ne odstrani, ne da bi bila nadalje preučena;

51.poziva Komisijo, naj pripravi študijo o odstranjevanju vsebin in podatkov pred in med pandemijo COVID-19 na podlagi postopkov avtomatiziranega odločanja in o deležu neupravičenih odstranitev (lažni pozitivni rezultati), zajetih v številu odstranjenih vsebin;

52.poziva Komisijo, naj obravnava vse večje razlike in razdrobljenost nacionalnih predpisov držav članic ter sprejme jasna in predvidljiva usklajena pravila ter pregleden, učinkovit in sorazmeren mehanizem prijave in ukrepanja; meni, da bi moral zagotoviti zadostne zaščitne ukrepe, uporabnikom omogočiti, da spletne posrednike obvestijo o tem, da obstajajo potencialno nezakonite spletne vsebine ali dejavnosti, ter jim pomagati, da se hitro odzovejo in so pri ukrepih, ki jih sprejmejo v zvezi s potencialno nezakonitimi vsebinami, bolj pregledni; nadalje meni, da bi morali biti ti ukrepi tehnološko nevtralni in zlahka dostopni vsem akterjem, da bi zagotovili visoko raven varstva uporabnikov in potrošnikov;

53.poudarja, da mora biti ta mehanizem prijave in ukrepanja osredotočen na človeka; poudarja, da je treba uvesti zaščitne ukrepe proti zlorabi sistema, tudi proti ponavljajočim se lažnim prijavam, nepoštenim poslovnim praksam in drugim naklepnim dejanjem; poziva Komisijo, naj zagotovi dostop do preglednih, učinkovitih, pravičnih in hitrih mehanizmov za protiprijavo in pritožbe ter mehanizmov za izvensodno reševanje sporov in naj omogoči sodno varstvo zoper odstranitev vsebin, da bo zagotovljena pravica do učinkovitega pravnega sredstva;

54.pozdravlja prizadevanja, da bi odstranjevanje vsebin postalo pregledno; poziva Komisijo, naj zagotovi, da bodo javno dostopna poročila, ki bodo vsebovala informacije o mehanizmih prijave in ukrepanja, kot so število prijav, vrsta subjektov, ki poročajo o vsebini, vrsta vsebine, ki je predmet pritožbe, odzivni čas posrednika, število pritožb in število primerov, ko je bila vsebina napačno opredeljena kot nezakonita ali nezakonito deljena;

55.je seznanjen z izzivi v zvezi s sodnimi odredbami, izdanimi v državah članicah, ki niso država izvora ponudnika storitve, in poudarja, da je treba to problematiko nadalje preučiti; vztraja, da se od ponudnikov storitev gostovanja ne sme zahtevati, da odstranijo informacije, ki so v njihovi državi izvora zakonite, ali da onemogočijo dostop do njih;

56.poudarja, da so za izvajanje zakonodaje, odločanje o zakonitosti spletnih dejavnosti in vsebin ter odrejanje ponudnikom storitev gostovanja, naj odstranijo nezakonite vsebine ali onemogočijo dostop do njih, in za to, da so te odredbe točne, utemeljene in spoštujejo temeljne pravice, odgovorni neodvisni pristojni javni organi;

57.poudarja, da sta ohranitev zaščitnih ukrepov iz ureditve pravne odgovornosti spletnih posrednikov iz členov12, 13 in 14 direktive o elektronskem poslovanju in prepoved splošnega nadzora iz njenega člena15 ključna za spodbujanje prostega pretoka digitalnih storitev, zagotavljanje razpoložljivosti spletnih vsebin in varstvo temeljnih pravic uporabnikov in da ju je treba ohraniti; v zvezi s tem poudarja, da z morebitnim novim zakonodajnim aktom ali spremembo drugih delov direktive o elektronskem poslovanju ne bi smeli oslabiti ureditve pravne odgovornosti in prepovedi splošnega nadzora;

58.je seznanjen z načelom, v skladu s katerim digitalne storitve, ki imajo nevtralno in pasivno vlogo, kot so zaledne in infrastrukturne storitve, niso odgovorne za vsebine, ki se prenašajo prek njihovih storitev, ker nimajo nadzora nad temi vsebinami, nimajo aktivne interakcije z njimi oziroma teh vsebin ne optimizirajo; vendar hkrati poudarja, da je treba v zvezi s tem aktivno in pasivno vlogo – ob upoštevanju sodne prakse Sodišča na tem področju – dodatno pojasniti;

59.poziva Komisijo, naj razmisli o tem, da bi od ponudnikov storitev gostovanja zahtevala, da morajo pristojnemu organu preprečevanja, odkrivanja in preiskovanja kaznivih dejanj nezakonite vsebine, ki bi lahko bile hudo kaznivo dejanje, ob njihovem odkritju prijaviti;

Spletne tržnice

60.ugotavlja, da je to, da so se pojavili ponudniki spletnih storitev, kot so spletne tržnice, sicer prineslo koristi tako potrošnikom kot trgovcem, zlasti z vidika večje izbire, manjših stroškov in nižjih cen, a so potrošniki zaradi tega hkrati tudi bolj izpostavljeni zavajajočim poslovnim praksam vse večjega števila prodajalcev, tudi iz tretjih držav, ki lahko prek spleta ponujajo nezakonite, nevarne oziroma ponarejene proizvode in storitve, ki pogosto niso skladni s pravili in standardi Unije o varnosti proizvodov, ter pravic potrošnikov ne zagotavljajo v zadostni meri;

61.poudarja, da bi morali biti potrošniki enako varni, ne glede na to, ali kupujejo prek spleta ali v trgovinah; poudarja, da je nesprejemljivo, da so potrošniki Unije izpostavljeni nezakonitim, ponarejenim in nevarnim proizvodom, ki vsebujejo nevarne kemikalije, ter drugim varnostnim tveganjem, ki ogrožajo zdravje ljudi; vztraja, da je treba uvesti ustrezne zaščitne ukrepe in ukrepe za varnost proizvodov in varstvo potrošnikov, da bi preprečili, da bi se na spletnih tržnicah prodajali neskladni proizvodi ali storitve, ter poziva Komisijo, naj okrepi ureditev odgovornosti za spletne tržnice;

62.poudarja pomen pravil iz Uredbe (EU) 2019/1020 o nadzoru trga in skladnosti proizvodov glede skladnosti proizvodov, ki v Unijo vstopajo iz tretjih držav; poziva Komisijo, naj sprejme ukrepe za izboljšanje skladnosti prodajalcev, ki imajo sedež zunaj Unije, oziroma, če ni proizvajalca, uvoznika ali distributerja, ki ima sedež v Uniji, z zakonodajo ter odpravi vsako sedanjo pravno vrzel, ki dobaviteljem s sedežem zunaj Unije omogoča, da evropskim potrošnikom prek spleta prodajajo proizvode, ki niso skladni s pravili Unije o varnosti in varstvu potrošnikov, ne da bi bili za to kaznovani ali odgovarjali za svoja dejanja, potrošniki pa nimajo na voljo pravnih sredstev za uveljavljanje svojih pravic ali povračilo morebitne škode; v zvezi s tem poudarja, da mora biti proizvajalce in prodajalce proizvodov iz tretjih držav vedno možno identificirati;

63.poudarja, da morajo spletne tržnice obvestiti potrošnike takoj, ko je proizvod, ki so ga kupili, s tržnice umaknjen, po tem ko je bilo prijavljeno, da ni skladen s predpisi Unije o varnosti proizvodov ali varstvu potrošnikov;

64.meni, da je treba poskrbeti za to, da ponudniki spletnih tržnic proizvode preverjajo v sistemu RAPEX in da takoj, ko ugotovijo, da je na njihovih platformah nezakonit, nevaren oziroma ponarejen proizvod, o tem obvestijo pristojne organe;

65.meni, da bi morali ponudniki spletnih tržnic okrepiti sodelovanje z organi za nadzor trga in carinskimi organi, med drugim tako da bi si z njimi izmenjavali informacije o prodajalcu nezakonitih, nevarnih oziroma ponarejenih proizvodov;

66.poziva Komisijo, naj države članice spodbudi k temu, da sprejmejo več skupnih ukrepov za nadzor trga in okrepijo sodelovanje s carinskimi organi, da bo varnost proizvodov, ki se prodajajo prek spleta, preverjena, preden bodo prišli do potrošnika; poziva Komisijo, naj preveri, ali bi lahko vzpostavili mednarodno mrežo centrov za varstvo potrošnikov, ki bi potrošnikom v EU pomagala pri reševanju sporov s trgovci s sedežem v državah, ki niso članice EU;

67.poziva Komisijo, naj poskrbi, da bo na področjih, na katerih spletne tržnice nudijo poklicne storitve, z ustreznimi zaščitnimi ukrepi in zahtevami po informacijah dosežena zadostna raven varstva potrošnikov;

68.meni, da bi moral biti cilj akta o digitalnih storitvah v okviru turističnega in prometnega trga zagotoviti pravno varnost in jasnost, in sicer z oblikovanjem okvira upravljanja, s katerim bi formalizirali sodelovanje med platformami ter nacionalnimi, regionalnimi in lokalnimi organi, predvsem za izmenjavo primerov dobre prakse in določitev sklopa obveznih informacij, o katerih bi morale platforme za kratkoročni najem in mobilnost obvestiti svoje ponudnike storitev glede ustreznih nacionalnih, regionalnih in lokalnih predpisov; poziva Komisijo, naj še naprej odpravlja neupravičene omejitve, tako da svoja prizadevanja prilagodi posameznim sektorjem in jih usklajuje na ravni EU ter vanje vključi vse deležnike, da bi se v skladu s pravili enotnega trga dogovorili o sklopu meril (na primer o dovoljenjih, licencah ali po potrebi o lokalni ali nacionalni registrski številki ponudnika storitev), ki bi morala biti izpolnjena, da bi se lahko storitve ponujale na platformi za kratkoročni najem ali mobilnost; poudarja, kako pomembno je, da se nobenemu ponudniku storitev ne naložijo nesorazmerne obveznosti obveščanja in nepotrebno upravno breme, zlasti ne sodelovalnim ponudnikom ter malim in srednjim podjetjem;

69.poziva, naj se z aktom o digitalnih storitvah v skladu z evropskim zelenim dogovorom spodbujata trajnostna rast in trajnostnost e-trgovanja; poudarja, kako pomembne so spletne tržnice za promocijo trajnostnih proizvodov in storitev ter spodbujanje trajnostne potrošnje; poziva, naj se sprejmejo ukrepi za spoprijemanje z zavajajočimi praksami in dezinformacijami v zvezi s proizvodi in storitvami, ki se prodajajo prek spleta, vključno z lažnimi okoljskimi trditvami, hkrati pa poziva ponudnike spletnih tržnic, naj spodbujajo trajnostnost e-trgovanja, tako da potrošnikom zagotovijo jasne in lahko razumljive informacije o tem, kako proizvodi ali storitve, ki jih kupujejo prek spleta, vplivajo na okolje;

70.poziva Komisijo, naj temeljito preuči, ali je veljavni pravni okvir, ki se nanaša na spletno prodajo, jasen in dosleden, da bi ugotovila, ali obstajajo vrzeli in nedoslednosti ter ali se ne izvaja učinkovito; poziva Komisijo, naj temeljito analizira, v kakšnem odnosu je akt o digitalnih storitvah z zakonodajo Unije o varnosti proizvodov in kemikalijah; poziva Komisijo, naj poskrbi za to, da bodo nova pravila o spletnih tržnicah skladna s pregledom Direktive 2001/95/ES(19) (direktiva o splošni varnosti proizvodov) in Direktive 85/374/EGS(20) (direktiva o odgovornosti za proizvode);

71.ugotavlja, da še vedno obstajajo težave glede zlorabe ali napačne uporabe sporazumov o selektivni distribuciji pri zmanjševanju čezmejne dostopnosti proizvodov in storitev na enotnem trgu in med platformami; poziva Komisijo, naj v zvezi s tem ukrepa v okviru morebitnega širšega pregleda splošnih skupinskih izjem in drugih politik na podlagi člena 101 PDEU ter tega ne vključi v akt o digitalnih storitvah;

Predhodna ureditev sistemskih operaterjev

72.ugotavlja, da so za nekatere trge danes značilni veliki operaterji z znatnimi omrežnimi učinki, ki lahko delujejo kot dejanski „spletni vratarji“ digitalnega gospodarstva (v nadaljnjem besedilu: sistemski operaterji); poudarja, kako pomembni sta poštena in učinkovita konkurenca med spletnimi operaterji s pomembno digitalno prisotnostjo in drugimi ponudniki za spodbujanje blaginje potrošnikov; poziva Komisijo, naj temeljito analizira različne težave, ki so bile doslej ugotovljene na trgu, in njihove posledice, tudi za potrošnike, mala in srednja podjetja ter notranji trg;

73.meni, da bi lahko z zmanjšanjem ovir za vstop na trg in ureditvijo sistemskih operaterjev z instrumentom notranjega trga, ki bi določal predhodne regulativne ukrepe za te sistemske operaterje z znatno tržno močjo, omogočili vstop novih udeležencev na trg, vključno z malimi, srednjimi in zagonskimi podjetji ter podjetniki, s čimer bi povečali izbiro za potrošnike in bolj spodbudili inovacije, kot je to mogoče zgolj z izvajanjem konkurenčnega prava;

74.pozdravlja javno posvetovanje Komisije o možnosti, da se prek prihodnjega akta o digitalnih storitvah uvede ciljno usmerjena predhodna ureditev za reševanje sistemskih vprašanj, značilnih za digitalne trge; poudarja, da se ureditev notranjega trga in politika konkurence dopolnjujeta, kot je poudarjeno v poročilu posebnih svetovalcev Komisije z naslovom Politika konkurence za digitalno dobo;

75.poziva Komisijo, naj „sistemske operaterje“ opredeli na podlagi jasnih kazalnikov;

76.meni, da bi morala predhodna ureditev temeljiti na Uredbi (EU) 2019/1150 (uredba o odnosih med platformami in podjetji), ukrepi pa bi morali biti v skladu s protimonopolnimi pravili Unije in konkurenčno politiko Unije, ki je trenutno v postopku pregleda, da bi bolje obravnavali izzive v digitalni dobi; nadalje meni, da bi bilo treba prek predhodne ureditve zagotoviti poštene pogoje trgovanja, ki bi veljali za vse operaterje, vključno z morebitnimi dodatnimi zahtevami in zaprtim seznamom pozitivnih in negativnih ukrepov, ki jih morajo ti operaterji upoštevati in/ali jih ne smejo izvajati;

77.poziva Komisijo, naj zlasti analizira pomanjkanje preglednosti priporočilnih sistemov za sistemske operaterje, vključno s pravili in merili za delovanje teh sistemov, ter ali bi bilo treba uvesti dodatne obveznosti glede preglednosti in zahteve glede obveščanja;

78.poudarja, da se je s tem, ko so bili v drugih sektorjih uvedeni predhodni regulativni ukrepi, izboljšala konkurenca v njih; ugotavlja, da bi lahko – ob upoštevanju posebnosti digitalnega sektorja – oblikovali podoben okvir za opredelitev sistemskih operaterjev, ki delujejo kot vratarji;

79.opozarja, da velikost poslovnih uporabnikov sistemskih operaterjev sega od multinacionalk do mikropodjetij; poudarja, da predhodna ureditev sistemskih operaterjev ne bi smela privesti do zmanjšanja dodatnih zahtev za podjetja, ki jih uporabljajo;

80.poudarja, da lahko to, da sistemski operaterji kopičijo in zbirajo ogromne količine podatkov ter jih uporabljajo, da bi svoje dejavnosti z enega trga širili na drugega, pa tudi to, da so lahko uporabniki poleg tega prisiljeni, da za e-identifikacijo na več platformah uporabljajo enega samega operaterja, povzroči neravnovesja v pogajalski moči in s tem izkrivljanje konkurence na enotnem trgu; meni, da sta večja preglednost in izmenjava podatkov med sistemskimi operaterji in pristojnimi organi ključni, da bo lahko ureditev predhodnih pravil uspešno delovala;

81.poudarja, da je interoperabilnost ključnega pomena, da se omogoči konkurenčnost trga, uporabnikom pa izbira in inovativne storitve, pa tudi da se zmanjša tveganje učinka vezanosti za uporabnike in potrošnike; poziva Komisijo, naj zagotovi ustrezno raven interoperabilnosti med sistemskimi operaterji ter preuči različne tehnologije ter odprte standarde in protokole, vključno z možnostjo vzpostavitve tehničnega vmesnika (vmesnik za aplikacijsko programiranje);

Nadzor, sodelovanje in izvrševanje

82.meni, da sta glede na čezmejno naravo digitalnih storitev učinkovit nadzor in sodelovanje med državami članicami, med drugim v obliki izmenjave informacij in primerov dobre prakse, ključna za ustrezno izvrševanje akta o digitalnih storitvah; poudarja, da zaradi nepopolnega prenosa, izvajanja in izvrševanja zakonodaje Unije v državah članicah na enotnem digitalnem trgu nastajajo neupravičene ovire; poziva Komisijo, naj te ovire odpravlja v tesnem sodelovanju z državami članicami;

83.poziva Komisijo, naj zagotovi, da bodo države članice nacionalnim nadzornim organom zagotovile ustrezna finančna sredstva in človeške vire ter izvršilna pooblastila, da bodo lahko učinkovito opravljali svoje naloge in prispevali k njihovemu delu;

84.poudarja, da je za učinkovito izvrševanje akta o digitalnih storitvah ključno, da nacionalni organi ter organi drugih držav članic, civilna družba in potrošniške organizacije med seboj sodelujejo; predlagala, da se načelo države izvora v večji meri uporablja, tako da se okrepi sodelovanje med državami članicami, da bi izboljšali regulativni nadzor nad digitalnimi storitvami in zagotovili učinkovit kazenski pregon v čezmejnih primerih; poziva države članice, naj zbirajo in poskrbijo za izmenjavo primerov dobre prakse ter informacij med nacionalnimi regulatorji ter regulatorjem in pravnim organom omogočijo, da varno in interoperabilno komunicirajo med seboj;

85.poziva Komisijo, naj oceni, kateri model nadzora in izvrševanja bi bil najprimernejši za uporabo določb v zvezi z aktom o digitalnih storitvah, ter razmisli o tem, da bi vzpostavila mešani sistem, ki bi temeljil na usklajevanju in sodelovanju nacionalnih organov in organov Unije, da bi zagotovili učinkovit nadzor izvrševanja in učinkovito izvajanje akta o digitalnih storitvah; meni, da bi morali biti v pristojnosti tega nadzornega sistema nadzor, skladnost, spremljanje in izvajanje akta o digitalnih storitvah ter da bi morali imeti dodatna pooblastila za izvajanje čezmejnih pobud in preiskav ter pooblastila za izvrševanje in revizijo;

86.meni, da bi bilo treba pri usklajevanju na ravni EU v sodelovanju z mrežo nacionalnih organov prednostno reševati kompleksna čezmejna vprašanja;

87.opozarja, da je treba olajšati izmenjavo neosebnih podatkov in spodbujati dialog z deležniki; poleg tega spodbuja, da bi za lažjo izmenjavo tovrstnih podatkov z javnimi ustanovami, raziskovalci, nevladnimi organizacijami in univerzami za raziskovalne namene ustanovili in vzdrževali evropski repozitorij raziskav; poziva Komisijo, naj za vzpostavitev takšnega orodja kot podlago uporabi obstoječe primere dobre prakse in pobude, kot sta opazovalnica za platforme ali opazovalnica EU za blokovne verige;

88.meni, da bi morala imeti Komisija možnost, da državam članicam prek Skupnega raziskovalnega središča na njihovo prošnjo ponudi strokovno pomoč pri analizi tehnoloških, upravnih ali drugih vprašanj v zvezi z izvrševanjem zakonodaje o enotnem digitalnem trgu; ter poziva nacionalne regulatorje in Komisijo, naj malim in srednjim podjetjem v Uniji nadalje svetujejo in pomagajo v zvezi z njihovimi pravicami;

89.Komisijo poziva, naj okrepi in posodobi obstoječi okvir Unije za alternativno reševanje sporov v okviru direktive o elektronskem poslovanju, ob upoštevanju sprememb v okviru Direktive2013/11/EU(21), in sodnih postopkov, da se omogoči učinkovito izvrševanje in pravna sredstva za povračilo škode potrošnikom; poudarja, da je treba potrošnikom pomagati pri uporabi sodnega sistema; meni, da ob morebitnem pregledu ne bi smelo biti oslabljeno pravno varstvo, ki ga malim podjetjem in trgovcem zagotavljajo nacionalni pravni sistemi;

Končni vidiki

90.meni, da bi morali finančne posledice zahtevanega predloga kriti z ustrezno dodelitvijo proračunskih sredstev;

o
oo

91.naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo in priložena podrobna priporočila posreduje Komisiji, Svetu ter parlamentom in vladam držav članic.

(1) UL L 178, 17.7.2000, str. 1.
(2) UL L 186, 11.7.2019, str. 57.
(3) UL L 136, 22.5.2019, str. 1.
(4) UL L 136, 22.5.2019, str. 28.
(5) UL L 149, 11.6.2005, str. 22.
(6) UL L 169, 25.6.2019, str. 1.
(7) UL L 376, 27.12.2006, str. 36.
(8) UL C 50 E, 21.2.2012, str. 1.
(9) UL C 331, 18.9.2018, str. 135.
(10) UL L 63, 6.3.2018, str. 50.
(11) UL L 119, 4.5.2016, str. 1.
(12) UL L 130, 17.5.2019, str. 92.
(13) UL L 201, 31.7.2002, str.37.
(14) ULL77, 27.3.1996, str.20.
(15) UL L 167, 22.6.2001, str.10.
(16) UL L 95, 15.4.2010, str. 1.
(17) /RegData/etudes/STUD/2020/654180/EPRS_STU(2020)654180_EN.pdf
(18) Uredba (EU) št. 910/2014 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 23. julija 2014 o elektronski identifikaciji in storitvah zaupanja za elektronske transakcije na notranjem trgu in o razveljavitvi Direktive 1999/93/ES (UL L 257, 28.8.2014, str. 73).
(19) Direktiva 2001/95/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 3. decembra 2001 o splošni varnosti proizvodov (UL L 11, 15.1.2002, str.4).
(20) Direktiva Sveta 85/374/EGS z dne 25.julija 1985 o približevanju zakonov in drugih predpisov držav članic v zvezi z odgovornostjo za proizvode z napako (ULL210, 7.8.1985, str.29).
(21) Direktiva 2013/11/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 21. maja 2013 o alternativnem reševanju potrošniških sporov ter spremembi Uredbe (ES) št. 2006/2004 in Direktive 2009/22/ES (Direktiva o alternativnem reševanju potrošniških sporov) (ULL165, 18.6.2013, str.63).


PRILOGA K RESOLUCIJI:

PRIPOROČILA O VSEBINI ZAHTEVANEGA PREDLOGA

I.SPLOŠNA NAČELA

Sveženj akta o digitalnih storitvah bi moral prispevati h krepitvi notranjega trga z zagotavljanjem prostega pretoka digitalnih storitev in svobode gospodarske pobude, obenem pa zagotavljati visoko raven varstva potrošnikov, tudi z izboljšanjem pravic, zaupanja in varnosti uporabnikov na spletu.

Akt o digitalnih storitvah bi moral – ob upoštevanju specifične narave spletnega okolja – zagotavljati, da se gospodarske dejavnosti na spletu in zunaj njega obravnavajo enako in imajo enake konkurenčne pogoje, kar se v celoti odraža v načelu „kar je nezakonito zunaj spleta, je nezakonito tudi na spletu“.

Z aktom o digitalnih storitvah bi bilo treba potrošnikom in gospodarskim subjektom, zlasti mikro-, malim in srednjim podjetjem, zagotoviti pravno varnost in preglednost. Poleg tega bi moral prispevati k podpiranju inovacij ter odpravljanju neupravičenih in nesorazmernih ovir in omejitev pri zagotavljanju digitalnih storitev.

Ne bi smel posegati v široki okvir temeljnih pravic in svoboščin uporabnikov in potrošnikov, kot so varstvo zasebnosti in osebnih podatkov, nediskriminacija, dostojanstvo, svoboda izražanja in pravica do učinkovitega pravnega sredstva.

Akt o digitalnih storitvah bi moral temeljiti na pravilih, ki se zdaj uporabljajo za spletne platforme, in sicer na direktivi o elektronskem poslovanju in uredbi o odnosih med platformami in podjetji.

Zajemati pa bi moral:

—celovit pregled direktive o elektronskem poslovanju, ki bo temeljil na členih 53(1), 62 in 114 PDEU ter zajemal:

—revidiran okvir z jasnimi obveznostmi glede preglednosti in informacij,

—jasne in podrobno opisane postopke in ukrepe v zvezi z učinkovitim obravnavanjem in odstranjevanjem nezakonitih spletnih vsebin, vključno z usklajenim in pravno zavezujočim evropskim mehanizmom prijave in ukrepanja,

—učinkovit nadzor, sodelovanje ter sorazmerne, učinkovite in odvračilne sankcije,

—pravni instrument notranjega trga, ki bo temeljil na členu114PDEU in s katerim bodo določene predhodne obveznosti velikih platform, ki imajo v digitalnem ekosistemu vlogo vratarja (sistemski operaterji), dopolnjeval pa ga bo učinkovit institucionalni mehanizem izvrševanja.

II.PODROČJE UPORABE

Zaradi pravne varnosti bi moralo biti v aktu o digitalnih storitvah pojasnjeno, katere digitalne storitve spadajo na področje njegove uporabe. Slediti bi moral horizontalni naravi direktive o elektronskem poslovanju, uporabljati pa se ne bi smel le za spletne platforme, temveč za vse ponudnike storitev informacijske družbe, kot je opredeljeno v pravu Unije.

Uporaba enotnega pristopa za vse ni priporočljiva. Za digitalne storitve, ki jih eno podjetje nudi drugemu podjetju, storitve, ki imajo le omejen dostop do tretjih oseb ali širše javnosti ali pa ga sploh nimajo, ter storitve, ki so neposredno namenjene potrošnikom in širši javnosti, bodo morda potrebni različni ukrepi.

Ozemeljsko področje uporabe akta o digitalnih storitvah bi bilo treba razširiti, da bi zajemalo tudi dejavnosti gospodarskih družb, ponudnikov storitev in storitev informacijske družbe s sedežem v tretjih državah, če ponujajo storitve ali blago potrošnikom ali uporabnikom v Uniji in če so storitve ali blago namenjeni njim.

Če bo Komisija po pregledu akta o digitalnih storitvah menila, da bi bilo treba z njim spremeniti prilogo k direktivi o elektronskem poslovanju v zvezi z odstopanji, določenimi v njej, zlasti ne bi smel spremeniti odstopanja glede pogodbenih obveznosti v zvezi s potrošniškimi pogodbami.

Z aktom bi bilo treba zagotoviti, da bodo Unija in države članice ohranile visoko raven varstva potrošnikov in da bodo lahko države članice uresničevale legitimne cilje javnega interesa, kadar je to potrebno, in sicer sorazmerno in v skladu s pravom Unije.

V aktu o digitalnih storitvah bi bilo treba nadalje na usklajen način opredeliti, v kakšnem odnosu so njegove določbe z drugimi pravnimi instrumenti, namenjeni spodbujanju prostega pretoka storitev, da se, kjer je to potrebno, pojasni, kateri pravni sistem se bo uporabljal za poklicne in nepoklicne storitve v vseh sektorjih, vključno z dejavnostmi, povezanimi s storitvami prevoza in kratkoročnega oddajanja v najem.

Poleg tega bi bilo treba v njem tudi na usklajen način pojasniti, v kakšnem odnosu so njegove določbe z nedavno sprejetimi pravili, med drugim o geografskem blokiranju, varnosti proizvodov, nadzoru trga, odnosih med platformami in podjetji, varstvu potrošnikov, prodaji blaga in dobavi digitalne vsebine in digitalnih storitev(1), ter drugimi napovedanimi pobudami, kot je regulativni okvir za umetno inteligenco.

Akt o digitalnih storitvah bi se moral uporabljati brez poseganja v pravila, določena v drugih instrumentih, kot so splošna uredba o varstvu podatkov, Direktiva (EU) 2019/790 (direktiva o avtorskih pravicah) in Direktiva 2010/13/EU (direktiva o avdiovizualnih medijskih storitvah).

III.OPREDELITVE

S pomočjo opredelitev iz akta o digitalnih storitvah bi bilo treba:

—pojasniti, v kolikšni meri na njegovo področje uporabe spadajo tudi nove digitalne storitve, kot so družbeni mediji, storitve sodelovalnega gospodarstva, iskalniki, brezžične dostopne točke (wifi), spletno oglaševanje, storitve v oblaku, spletno gostovanje, sporočilne storitve, trgovine z aplikacijami, orodja za primerjavo, storitve, ki temeljijo na umetni inteligenci, omrežja za dostavo vsebine in storitve domenskih imen,

—pojasniti naravo posrednikov gostovanja vsebin (besedilnih, slikovnih, video- ali avdiovsebin) na eni strani in komercialnih spletnih tržnic (ki prodajajo blago, med drugim blago z digitalnimi elementi, ali storitve) na drugi,

—pojasniti razliko med gospodarskimi dejavnostmi in vsebinami ali transakcijami, ki se zagotavljajo proti plačilu, kot jih je opredelilo Sodišče, kar zajema tudi prakse oglaševanja in trženja, na eni strani ter negospodarskimi dejavnostmi in vsebinami na drugi,

—pojasniti, kaj spada v okvir opredelitve nezakonitih vsebin, tako da se jasno navede, da opredelitev nezakonitih vsebin zajema tudi kršitev pravil Unije o varstvu potrošnikov, varnosti proizvodov ali ponudbi ali prodaji živilskih ali tobačnih izdelkov, kozmetike in ponarejenih zdravil ter proizvodov, narejenih iz prostoživečih živali,

—opredeliti „sistemskega operaterja“, tako da se določi sklop jasnih kazalnikov, s pomočjo katerih bodo lahko regulativni organi opredelili platforme, ki imajo pomemben položaj na trgu ter vlogo vratarja in torej sistemsko vlogo v digitalnem gospodarstvu. Pri teh kazalnikih bi lahko upoštevali naslednje: ali je podjetje zelo dejavno na večstranskih trgih ali lahko veže uporabnike in potrošnike nase, velikost njegove mreže (število uporabnikov) in prisotnost omrežnih učinkov, ovire za vstop, njegovo finančno moč, ali lahko dostopa do podatkov, zbiranje in združevanje podatkov iz različnih virov, vertikalno povezovanje in njegovo vlogo neizogibnega partnerja, pa tudi, ali so njegove dejavnosti pomembne za dostop tretjih strani do dobav blaga in storitev ali trgov itd.,

—poskusiti kodificirati odločbe Sodišča, kadar je potrebno, pri tem pa ustrezno upoštevati številne različne zakonodajne akte, v katerih se te opredelitve uporabljajo.

IV.OBVEZNOSTI GLEDE PREGLEDNOSTI IN ZAGOTAVLJANJA INFORMACIJ

Akt o digitalnih storitvah bi moral določiti jasne in sorazmerne obveznosti glede preglednosti in zagotavljanja informacij. Zaradi teh obveznosti ne bi smela biti uvedena nova odstopanja ali nove izjeme v sedanjem sistemu odgovornosti, določenem v členih12, 13 in 14 direktive o elektronskem poslovanju, pri čemer bi morale te obveznosti zajemati naslednje vidike:

1.Zahteve po splošnih informacijah

Z revidiranimi določbami direktive o elektronskem poslovanju bi bilo treba zahteve po splošnih informacijah okrepiti z naslednjimi obveznostmi:

—zahteve po informacijah iz členov5, 6 in 10 direktive o elektronskem poslovanju bi bilo treba okrepiti;

—za poslovne uporabnike bi bilo treba uvesti načelo poznavanja poslovnih strank, ki je omejeno na neposredne poslovne odnose ponudnika gostovanja; ponudniki gostovanja bi morali identifikacijske podatke, ki jih predložijo njihovi poslovni uporabniki, primerjati z identifikacijskimi in registracijskimi podatkovnimi zbirkami EU o DDV in gospodarskih subjektih, kadar obstaja identifikacijska številka za DDV ali številka EORI; kadar je podjetje oproščeno plačila DDV ali registracije EORI, je treba predložiti dokazilo o identifikaciji; kadar poslovni uporabnik nastopa kot zastopnik za druga podjetja, bi se moral prijaviti kot tak; ponudniki gostovanja bi morali svoje poslovne uporabnike prositi, naj zagotovijo, da bodo vse posredovane informacije točne in posodobljene (ob upoštevanju morebitnih sprememb), ponudnikom storitev pa ne bi smeli dovoliti, da storitve ponujajo poslovnim uporabnikom, če so te informacije nepopolne ali če so pristojni organi obvestili ponudnika gostovanja, da je identiteta njihovega poslovnega uporabnika lažna, zavajajoča ali kako drugače neveljavna;

—ukrep izključitve iz zgoraj navedenih storitev bi se moral uporabljati le za pogodbena razmerja med podjetji in ne bi smel posegati v pravice posameznikov, na katere se nanašajo osebni podatki, v skladu s splošno uredbo o varstvu podatkov. Navedeni ukrep ne bi smel posegati v zaščito spletne anonimnosti za uporabnike, ki niso poslovni uporabniki. V okviru novih zahtev po splošnih informacijah bi bilo treba dodatno okrepiti člene 5, 6 in 10 direktive o elektronskem poslovanju, da bi te ukrepe uskladili z zahtevami po informacijah, določenimi v nedavno sprejeti zakonodaji, zlasti Direktivi 93/13/EEC(2) (direktivi o nedovoljenih pogojih v pogodbah), Direktivi 2011/83/EU(3) (direktiva o pravicah potrošnikov) in uredbi o odnosih med platformami in podjetji;

—člen 5 direktive o elektronskem poslovanju bi bilo treba nadalje posodobiti tako, da bi se od ponudnikov digitalnih storitev zahtevalo, da potrošnikom zagotovijo neposredna in učinkovita komunikacijska sredstva, kot so elektronski kontaktni obrazci, klepetalnice, neposredna sporočila ali povratni telefonski klic, pri čemer morajo biti informacije o teh komunikacijskih sredstvih potrošnikom dostopne na jasen in razumljiv način.

2.Pošteni pogodbeni in splošni pogoji

Akt o digitalnih storitvah bi moral določiti minimalne standarde za ponudnike storitev, da bodo sprejeli poštene, dostopne, nediskriminatorne in pregledne pogodbene in splošne pogoje, ki izpolnjujejo vsaj naslednje zahteve:

—jasni in nedvoumni pogodbeni in splošni pogoji se zapišejo v preprostem in razumljivem jeziku;

—v pogodbenih in splošnih pogojih se izrecno navede, kaj po zakonodaji Unije ali nacionalni zakonodaji spada med nezakonite vsebine ali vedenje, in pojasni pravne posledice za uporabnike, ki zavestno shranjujejo ali nalagajo nezakonite vsebine;

—uporabniki so obveščeni vsakič, ko se bistveno spremenijo pogodbeni in splošni pogoji, ki lahko vplivajo na pravice uporabnikov, in zagotovijo se pojasnila v zvezi s tem;

—zagotovi se, da se vnaprej oblikovane standardne klavzule v pogodbenih in splošnih pogojih, o katerih se stranki nista dogovorili posamično in vnaprej, vključno z licenčnimi pogodbami s končnim uporabnikom, začnejo s kratko izjavo na podlagi usklajene predloge, ki jo določi Komisija;

—zagotovi se, da je postopek preklica enako enostaven kot postopek vpisa (brez „temnih vzorcev“ ali drugega vpliva na odločitve potrošnikov);

—kjer se uporabljajo avtomatizirani sistemi, se v pogodbenih in splošnih pogojih jasno in nedvoumno opredelijo vhodni in ciljni izhodni podatki njihovih avtomatiziranih sistemov ter glavni parametri za razvrščanje ter razlogi za relativno pomembnost teh glavnih parametrov, hkrati pa zagotovi skladnost z uredbo o odnosih med platformami in podjetji;

—zagotovi se, da so zahteve o pogodbenih in splošnih pogojih skladne z zahtevami glede informacij, določenimi z zakonodajo Unije, in jih dopolnjujejo, vključno z informacijami iz direktive o nedovoljenih pogojih v pogodbah, direktive o nepoštenih poslovnih praksah, direktive o pravicah potrošnikov, kot je bila spremenjena z Direktivo (EU) 2019/2161, in splošno uredbo o varstvu podatkov.

3.Zahteve glede preglednosti komercialnih sporočil

—V revidiranih določbah direktive o elektronskem poslovanju bi bilo treba okrepiti sedanje zahteve glede preglednosti v zvezi s komercialnimi, tako da se določijo načela vgrajene in privzete preglednosti.

—Predlagani ukrepi bi morali izhajati iz člena6 in 7 direktive o elektronskem poslovanju in z njimi bi bilo treba vzpostaviti nov okvir za odnose med platformami in potrošniki, kar zadeva preglednost v zvezi s spletnim oglaševanjem, digitalnimi dregljaji, mikrociljanjem, priporočilnimi sistemi za oglaševanje in prednostno obravnavo. Ti ukrepi bi morali:

—zajemati obveznost razkritja jasno opredeljenih vrst informacij o spletnem oglaševanju, da se omogočita učinkovita revizija in nadzor, kot so informacije o identiteti oglaševalca ter neposrednih in posrednih plačilih ali drugih plačilih, ki jih prejmejo ponudniki storitev; tako bi potrošnikom in javnim organom tudi omogočili, da ugotovijo, kdo bi moral na primer prevzeti odgovornost za lažne ali zavajajoče oglase; ukrepi bi morali prispevati tudi k temu, da se storitve oglaševanja ne bi mogle uporabljati za financiranje nezakonitih dejavnosti;

—jasno razlikovati med komercialnim in političnim spletnim oglaševanjem ter zagotoviti preglednost meril za profiliranje ciljnih skupin in optimizacijo oglaševalskih kampanj; potrošnikom zagotoviti privzeto možnost, da se jim ne sledi ali se jih ne mikrocilja in da privolijo v uporabo vedenjskih podatkov za namene oglaševanja ter v politično oglaševanje in oglase;

—potrošnikom omogočiti dostop do njihovih profilov za dinamično oglaševanje, da so obveščeni, ali se jim sledi in za kakšne namene ter ali so informacije, ki jih prejmejo, namenjene oglaševanju, in jim zagotoviti pravico do izpodbijanja odločitev, ki kršijo njihove pravice;

—zagotoviti, da so plačani oglasi ali plačana uvrstitev na seznam rezultatov iskanja v skladu z Direktivo 2005/29/EC, kot je bila spremenjena z Direktivo (EU) 2019/2161, jasno, jedrnato in razumljivo označeni;

—zagotoviti spoštovanje načela nediskriminacije in minimalnih zahtev glede diverzifikacije ter opredeliti prakse, ki pomenijo agresivno oglaševanje, hkrati pa spodbujati uporabnikom prijazne tehnologije umetne inteligence;

—uvesti merila odgovornosti in pravičnosti za algoritme, ki se uporabljajo za ciljno usmerjeno oglaševanje in optimizacijo oglaševanja, ter omogočiti, da pristojni organi izvedejo zunanje regulativne revizije in da se preverjajo odločitve glede algoritemske zasnove, ki vključuje informacije o posameznikih, brez tveganja kršitve zasebnosti uporabnikov in poslovnih skrivnosti;

—zagotoviti dostop do podatkov o oglaševanju in informacij o izpostavljenosti oglaševalcev, o tem, kje in kdaj se oglasi pojavljajo ter o uspešnosti plačanega v primerjavi z neplačanim oglaševanjem.

4.Umetna inteligenca in strojno učenje

V revidiranih določbah bi bilo treba upoštevati spodaj navedena načela v zvezi z zagotavljanjem storitev informacijske družbe, ki jih omogoča umetna inteligenca, ali uporabljati avtomatizirana orodja za sprejemanje odločitev ali orodja za strojno učenje, tako da se:

—zagotovi, da imajo potrošniki pravico biti obveščeni, če določeno storitev omogoča umetna inteligenca, če storitev uporablja avtomatizirana orodja za sprejemanje odločitev, za strojno učenje ali za prepoznavanje vsebin, poleg tega pa imajo pravico, da se o njih ne odloča izključno na podlagi avtomatizirane obdelave, ter možnost, da zavrnejo, omejijo ali personalizirajo uporabo katere koli avtomatizirane funkcije za osebno prilagoditev, ki jo omogoča umetna inteligenca, zlasti v zvezi z razvrstitvijo storitev;

—vzpostavi celovita pravila o nediskriminaciji in preglednosti algoritmov in podatkovnih nizov;

—zagotovi, da so algoritmi razložljivi pristojnim organom, ki jih lahko preverijo, kadar utemeljeno menijo, da gre za pristranskost algoritmov;

—zagotovi nadzor za vsak primer posebej in novo oceno tveganja algoritmov s strani pristojnih organov ter človeški nadzor nad sprejemanjem odločitev, da se zagotovi višja raven varstva potrošnikov; te zahteve bi morale biti v skladu z mehanizmi človeškega nadzora in obvezno oceno tveganja za storitve avtomatizacije iz obstoječih pravil, kot je Direktiva (EU) 2018/958(4) (direktiva o preskusu sorazmernosti), in ne bi smele pomeniti neutemeljene ali nesorazmerne omejitve prostega pretoka storitev;

—vzpostavi jasne mehanizme za odgovornost in pravna sredstva za povračilo škode, da bi odpravili morebitno škodo, povzročeno z uporabo aplikacij umetne inteligence, avtomatiziranega sprejemanja odločitev in orodij za strojno učenje;

—določi načelo vgrajene in privzete varnosti ter določi uspešne in učinkovite pravice in postopke za razvijalce umetne inteligence v primerih, ko algoritmi sprejemajo občutljive odločitve o posameznikih, ter ustrezno upošteva in izkorišča učinek prihodnjega tehnološkega razvoja;

—zagotovi skladnost z zaupnostjo, zasebnostjo uporabnikov in poslovnimi skrivnostmi;

—zagotovi, da se delavcem dajo na voljo celovite informacije, kadar tehnologije umetne inteligence, uvedene na delovnem mestu, neposredno vplivajo na pogoje dela zaposlenih, ki uporabljajo digitalne storitve.

5.Kazni

Spoštovanje teh določb bi bilo treba zagotoviti z učinkovitimi, sorazmernimi in odvračilnimi kaznimi, vključno z nalaganjem glob.

V.UKREPI, POVEZANI Z BOJEM PROTI NEZAKONITIM SPLETNIM VSEBINAM

Z aktom o digitalnih storitvah bi bilo treba zagotoviti jasnost in smernice, kako naj spletni posredniki obravnavajo nezakonite spletne vsebine. Z revidiranimi pravili iz direktive o elektronskem poslovanju bi bilo treba:

—pojasniti, da morebitna odstranitev nezakonitih vsebin ali onemogočanje dostopa do njih ne bi smela vplivati na temeljne pravice in legitimne interese uporabnikov in potrošnikov ter da bi morale zakonite vsebine ostati na spletu;

—izboljšati pravni okvir, pri tem pa upoštevati osrednjo vlogo, ki jo imajo spletni posredniki in internet pri omogočanju javne razprave in prostega razširjanja dejstev, mnenj in zamisli;

—ohraniti temeljno načelo, da spletni posredniki ne bi smeli biti neposredno odgovorni za dejanja svojih uporabnikov in da bi lahko še naprej moderirali vsebine pod poštenimi, dostopnimi, nediskriminatornimi in preglednimi pogoji poslovanja;

—pojasniti, da je odločitev spletnih posrednikov o zakonitosti vsebine, ki jo je uporabnik naložil, začasna, in da spletni posredniki ne morejo biti odgovorni zaradi take odločitve, saj lahko končno odločitev o tem, ali je vsebina nezakonita, sprejmejo le sodišča;

—zagotoviti, da to ne vpliva na možnost držav članic, da odločijo, katera vsebina je nezakonita v skladu z nacionalno zakonodajo;

—zagotoviti, da bodo ukrepi, ki jih morajo sprejeti spletni posredniki, sorazmerni, učinkoviti in ustrezni, da se bo mogoče učinkovito boriti proti nezakonitim spletnim vsebinam;

—resnost ukrepov, ki jih morajo sprejeti ponudniki storitev, prilagoditi resnosti kršitve;

—zagotoviti, da za blokiranje dostopa do nezakonitih vsebin in njihovo odstranitev ni treba blokirati dostopa do celotne platforme in storitev, ki so sicer zakonite;

—uvesti novo preglednost in neodvisen nadzor nad postopki moderiranja vsebin in nad orodji za odstranjevanje nezakonitih spletnih vsebin; te sisteme in postopke bi morali spremljati zanesljivi zaščitni ukrepi za preglednost in odgovornost, ki bi morali biti na voljo pristojnim organom za revizijo in preskušanje.

1.Mehanizem prijave in ukrepanja

Z aktom o digitalnih storitvah bi bilo treba vzpostaviti usklajen in pravno izvršljiv mehanizem prijave in ukrepanja, ki bi temeljil na nizu jasnih postopkov in natančnih rokov za vsak korak postopka prijave in ukrepanja. Mehanizem prijave in ukrepanja bi moral:

—veljati za nezakonite spletne vsebine in vedenje;

—razlikovati med različnimi vrstami ponudnikov, sektorjev in/ali nezakonitih vsebin in resnostjo kršitve;

—omogočiti preprosto dostopne, zanesljive in uporabniku prijazne postopke, prilagojene glede na vrsto vsebine;

—uporabnikom omogočati, da spletne posrednike enostavno elektronsko obvestijo o potencialno nezakonitih spletnih vsebinah ali vedenju;

—na razumljiv način pojasniti obstoječe pojme in postopke, kot so „hitro ukrepanje“, „dejansko znanje in ozaveščenost“, „ciljno usmerjeno ukrepanje“, „oblika prijav“ in „veljavnost prijav“;

—zagotavljati, da prijave ne bodo samodejno pomenile pravne odgovornosti za konkretne vsebine ali oceno zakonitosti niti zahteve po njihovi odstranitvi;

—zahtevati, da so prijave dovolj natančne in ustrezno utemeljene, da se lahko ponudnik storitve, ki jih je prejel, na njihovi podlagi informirano in skrbno odloči o ukrepanju v zvezi s prijavo, ter določiti zahteve, potrebne za zagotavljanje, da prijave vsebujejo vse informacije, ki so potrebne za hitro odstranitev nezakonitih vsebin;

—prijave bi morale vključevati lokacijo (URL in časovni žig, kjer je to potrebno) domnevno nezakonite vsebine, navedbo ure in datuma izvršitve domnevne nepravilnosti, naveden razlog za to trditev, vključno z obrazložitvijo razlogov, zakaj prijavitelj meni, da je vsebina nezakonita, in po potrebi, glede na vrsto vsebine, dodatne dokaze za to trditev in častno izjavo, da so podane informacije točne;

—prijavitelji bi morali imeti možnost, da v prijavi navedejo svoje kontaktne podatke v prijavo, vendar to ne bi smelo biti obvezno. Če se za to odločijo, bi bilo treba zagotoviti, da se ti podatki ne razkrijejo ponudniku vsebin. Če kontaktni podatki niso navedeni, se lahko uporabi naslov IP ali drug enakovreden podatek. Anonimne prijave ne bi smele biti dovoljene, kadar se nanašajo na kršitev osebnostnih pravic ali pravic intelektualne lastnine;

—določiti zaščitne ukrepe za preprečevanje zlorab s strani uporabnikov, ki sistematično, večkrat in v slabi veri podajajo neupravičene ali nepoštene prijave;

—določiti obveznost spletnih posrednikov, da prijavljeno vsebino preverijo ter prijavitelju in osebi, ki je vsebino naložila, pravočasno odgovorijo z obrazloženo odločitvijo. Zahteva za odgovor bi morala vsebovati obrazložitev, zakaj in kako je bila odločitev sprejeta in ali je odločitev sprejel človek ali avtomatizirano orodje za odločanje, ter informacijo tem, da se vse strani lahko zoper odločitev pritožijo pri posredniku, na sodišču ali pri katerem drugem subjektu;

—zagotoviti informacije in pravna sredstva za izpodbijanje odločitve z odgovorom na prijavo, tudi če je bila vsebina odstranjena z avtomatiziranimi rešitvami, razen če bi bil odgovor na prijavo v navzkrižju s preiskavo, ki jo izvajajo organi pregona;

—zagotoviti, da sodne odredbe, izdane v državi članici, ki ni država članica, v kateri je lociran spletni posrednik, ne bodo obravnavane v okviru mehanizma prijave in ukrepanja.

Mehanizem prijave in ukrepanja iz akta o digitalnih storitvah bi moral biti zavezujoč le za nezakonito vsebino. To pa spletnim posrednikom ne bi smelo preprečiti, da sprejmejo podoben mehanizem prijave in ukrepanja tudi za druge vsebine.

2.Alternativno reševanje sporov, povezano z mehanizmi prijave in ukrepanja

—Odločitev, ki jo sprejme spletni posrednik o tem, ali bo ukrepal v zvezi z vsebino, ki je označena za nezakonito, bi morala vsebovati jasno utemeljitev ukrepov, sprejetih v zvezi s to specifično vsebino. Prijavitelj bi moral prejeti potrdilo o prejemu in sporočilo o nadaljnjih ukrepih v zvezi s prijavo.

—Ponudnike vsebine, ki je označena kot nezakonita, bi bilo treba nemudoma obvestiti o prijavi in po možnosti tudi o razlogih in sprejetih odločitvah o odstranitvi, začasnem umiku ali onemogočenju dostopa do vsebine. Vse strani bi bilo treba ustrezno obvestiti o vseh obstoječih pravnih možnostih in mehanizmih, ki so na voljo za izpodbijanje te odločitve.

—Vsi deležniki bi morali imeti pravico do izpodbijanja odločitve z odgovorom na prijavo, ki bi moral izpolnjevati jasne zahteve in vsebovati pojasnilo. Zainteresirane strani bi morale imeti tudi dostop do mehanizmov za alternativno reševanje sporov.

—Pravica uporabnika, da je pred sprejetjem odločitve o odstranitvi vsebine obveščen in da na prijavo odgovori, se omeji ali prekliče le v naslednjih primerih:

(a)kadar za spletne posrednike velja nacionalna pravna zahteva, da morajo spletne posredniške storitve prekiniti zagotavljanje vseh svojih spletnih posredniških storitev določenemu uporabniku na način, ki mu ne omogoča spoštovanja mehanizma prijave in ukrepanja; ali

(b)kadar bi prijava ali nasprotna prijava ovirala potekajočo kazensko preiskavo, zaradi katere mora odločitev o začasnem umiku ali odstranitvi vsebin ostati tajna.

—Pravila iz člena 17 direktive o elektronskem poslovanju bi bilo treba revidirati, da se zagotovi vzpostavitev neodvisnih mehanizmov za izvensodno reševanje sporov, ki bodo uporabnikom na voljo v primeru sporov glede onemogočanja dostopa do del ali drugih vsebin, ki so jih naložili, ali njihovega odstranjevanja.

—Mehanizem za izvensodno reševanje sporov bi moral izpolnjevati določene standarde, zlasti glede postopkovne pravičnosti, neodvisnosti, nepristranskosti, preglednosti in učinkovitosti. Takšni mehanizmi omogočajo nepristransko reševanje sporov in uporabniku ne odvzemajo pravnega varstva, ki ga zagotavlja nacionalno pravo, ter ne posegajo v pravice uporabnikov do uporabe učinkovitih pravnih sredstev pred sodiščem.

—Če se na podlagi pritožbe in odgovora na prijavo ugotovi, da prijavljena dejavnost ali informacija ni nezakonita, bi moral spletni posrednik odstranjeno ali začasno umaknjeno vsebino nemudoma vrniti na splet ali dovoliti, da jo uporabnik ponovno naloži.

—Pri podaji, izpodbijanju ali prejemu prijave bi bilo treba vse zainteresirane strani obvestiti o tem, da lahko uporabijo mehanizem alternativnega reševanja sporov in da se lahko pritožijo na pristojno nacionalno sodišče.

—Mehanizmi alternativnega reševanja sporov nikakor ne bi smeli vplivati na pravice udeleženih strani, da sprožijo sodni postopek.

3.Preglednost mehanizma prijave in ukrepanja

Mehanizmi prijave in ukrepanja bi morali biti pregledni in javno dostopni. Zato bi morali biti spletni posredniki dolžni objavljati letna poročila, ki bi morala biti standardizirana in vsebovati informacije o:

—številu vseh prijav, prejetih v okviru mehanizma prijave in ukrepanja, ter o vrstah vsebin, na katere se nanašajo;

—povprečnem odzivnem času po vrsti vsebine;

—številu napačnih odstranitev;

—vrsti subjektov, ki so podali prijavo (fizične osebe, organizacije, korporacije, zaupanja vredni prijavitelji itd.) in skupnem številu njihovih prijav;

—naravi nezakonitosti vsebine ali vrsti kršitve, zaradi katere je bila odstranjena;

—številu izpodbijanih odločitev, ki so jih prejeli spletni posredniki, in načinu njihove obravnave;

—opisu modela moderiranja vsebin, ki ga uporablja posrednik gostovanja, ter vseh avtomatiziranih orodij, vključno s smiselnimi informacijami o uporabljeni logiki;

—ukrepih, ki jih sprejmejo v zvezi s ponovnimi kršitelji, da se zagotovi njihova učinkovitost pri obravnavanju sistemskih zlorab.

Pri obveznosti objave in zahtevani ravni podrobnosti poročila bi bilo treba upoštevati velikost ali obseg delovanja spletnih posrednikov in ali imajo omejene vire in strokovno znanje. Mikropodjetja in zagonska podjetja naj bi to poročilo posodobila le, če je v obdobju enega leta prišlo do znatne spremembe.

Spletni posredniki bi morali objaviti tudi informacije o svojih postopkih in časovnih okvirih za posredovanje deležnikom, kot je rok, v katerem mora ta predložiti odgovor na prijavo, rok, v katerem bo posrednik obvestil obe strani o rezultatu postopka, in roki za različne oblike pritožbe zoper odločitev.

4.Določbe o varnem pristanu iz členov12, 13 in 14 direktive o elektronskem poslovanju

Akt o digitalnih storitvah bi moral zaščititi in ohraniti sedanja omejena odstopanja od odgovornosti za ponudnike storitev informacijske družbe (spletne posrednike), ki so določena v členih12, 13 in 14 direktive o elektronskem poslovanju.

5.Aktivni in pasivni gostitelji

Akt o digitalnih storitvah bi moral ohraniti odstopanja v direktivi o elektronskem poslovanju za posrednike, ki imajo nevtralno in pasivno vlogo, ter obravnavati pomanjkanje pravne varnosti v zvezi s pojmom „aktivne vloge“, tako da bi kodificiral sodno prakso Sodišča na tem področju. Pojasniti bi bilo treba tudi, da imajo ponudniki gostovanja dejavno vlogo, ko ustvarjajo vsebine ali do neke mere prispevajo k nezakonitosti vsebin, ali ko – po presoji povprečnih uporabnikov ali potrošnikov – vsebine tretjih strani sprejmejo za svoje lastne.

Zagotoviti je treba, da se spletnim posrednikom ne pripisuje dejavne vloge zgolj zato, ker sprejmejo prostovoljne ukrepe za boj proti nezakonitim vsebinam. Uvedbo takšnih ukrepov pa bi morali spremljati ustrezni zaščitni ukrepi, prakse moderiranja vsebin pa bi morale biti poštene, dostopne, nediskriminatorne in pregledne.

V aktu o digitalnih storitvah bi bilo treba ohraniti izjeme v zvezi z odgovornostjo za zaledne in infrastrukturne storitve, ki niso stranke v odnosih med spletnimi posredniki in njihovimi strankami in ki zgolj izvajajo odločitve, ki jih sprejmejo spletni posredniki ali njihove stranke.

6.Prepoved splošnega nadzora iz člena15 direktive o elektronskem poslovanju

V aktu o digitalnih storitvah bi bilo treba ohraniti prepoved splošne obveznosti nadzora iz člena15 direktive o elektronskem poslovanju. Za spletne posrednike ne bi smela veljati splošna obveznost nadzora.

VI.SPLETNE TRŽNICE

V aktu o digitalnih storitvah bi bilo treba predvideti nova pravila za spletne tržnice, za spletno prodajo, promocijo ali dobavo izdelkov in za zagotavljanje storitev potrošnikom.

Nova pravila bi morala:

—spoštovati in dopolnjevati reformo direktive o splošni varnosti proizvodov;

—zajeti vse subjekte, ki ponujajo in usmerjajo storitve in/ali izdelke potrošnikom v Uniji, tudi če imajo sedež zunaj Unije;

—razlikovati spletne tržnice od drugih vrst ponudnikov storitev, tudi od drugih pomožnih posredniških dejavnosti v okviru dejavnosti iste družbe. Če ena od storitev, ki jo družba opravlja, izpolnjuje merila za tržnico, bi se morala pravila za ta del podjetja uporabljati v celoti ne glede na njegovo notranjo organizacijo;

—zagotoviti, da spletne tržnice jasno navedejo, iz katere države se prodajajo izdelki ali zagotavljajo storitve, ne glede na to, ali jih zagotavlja ali prodaja ta tržnica, tretja stran ali prodajalec s sedežem v Uniji ali zunaj nje;

—zagotoviti, da spletne tržnice hitro odstranijo vse morebitne zavajajoče informacije, ki jih podajo dobavitelj, vključno z zavajajočimi implicitnimi jamstvi in izjavami dobavitelja;

—zagotoviti, da spletne tržnice, ki nudijo poklicne storitve, navedejo, če je poklic reguliran v smislu Direktive 2005/36/ES, da bi se potrošniki lahko ozaveščeno odločili in po potrebi pri ustreznem pristojnem organu preverili, ali izvajalec izpolnjuje zahteve za določeno poklicno kvalifikacijo;

—zagotoviti, da so spletne tržnice pregledne in odgovorne ter da sodelujejo s pristojnimi organi držav članic, da bi ugotovili, kje obstajajo resna tveganja za nevarne izdelke, in jih opozorili takoj, ko izvedo, da so na njihovih platformah taki izdelki;

—zagotoviti, da spletne tržnice pregledajo sistem Unije za hitro obveščanje o nevarnih neživilskih izdelkih (RAPEX) in izvajajo naključne preglede odpoklicanih in nevarnih izdelkov ter, kadar je to mogoče, sprejmejo ustrezne ukrepe v zvezi s temi izdelki;

—zagotoviti, da ko sistemi Unije za hitro obveščanje, nacionalni organi za nadzor trga, carinski organi ali organi za varstvo potrošnikov izdelke opredelijo kot nevarne in/ali ponarejene, jih je treba čimprej obvezno umakniti s tržnice, najkasneje pa v dveh delovnih dneh po prejemu obvestila;

—zagotoviti, da spletne tržnice potrošnike obvestijo, ko je izdelek, ki so ga tam kupili, odstranjen z njihove platforme na podlagi prijave zaradi njegove neskladnosti s pravili Unije o varnosti proizvodov in varstvu potrošnikov; prav tako bi morali potrošnike obveščati o vseh težavah z varnostjo in vseh ukrepih, ki so potrebni za zagotavljanje učinkovitega izvajanja odpoklicev;

—zagotoviti, da spletne tržnice v sodelovanju z uradnimi organi v skladu z uredbo o odnosih med platformami in podjetji uvedejo ukrepe proti večkratnim kršiteljem, ki ponujajo nevarne izdelke, in da sprejmejo ukrepe za preprečevanje ponovnega pojava nevarnih izdelkov, ki so že bili odstranjeni;

—razmisliti o možnosti, da bi morali dobavitelji s sedežem v tretji državi ustanoviti podružnico v Uniji ali imenovati zakonitega zastopnika s sedežem v Uniji, ki bi bil odgovoren za prodajo izdelkov ali storitev, ki niso v skladu s pravili Unije o varnosti, evropskim potrošnikom;

—obravnavati odgovornost za spletne tržnice za škodo potrošnikom in za nesprejetje ustreznih ukrepov za odstranitev nezakonitih izdelkov, potem ko so o njih dejansko seznanjeni;

—obravnavati odgovornost za spletne tržnice, če imajo te platforme prevladujoč vpliv na dobavitelje in bistvene elemente ekonomskih transakcij, kot so plačilna sredstva, cene, privzeti pogoji ali ravnanje, katerega namen je pospeševanje prodaje blaga potrošnikom na trgu Unije, ni pa proizvajalca, uvoznika ali distributerja s sedežem v Uniji, ki bi lahko prevzel odgovornost;

—obravnavati odgovornost spletnih tržnic v primerih, ko tržnica potrošnika ne obvesti, da je dejanski dobavitelj blaga ali storitev tretja stran, zaradi česar postane tržnica pogodbeno odgovorna potrošniku; obravnavati bi bilo treba tudi odgovornost v primeru, ko tržnica namenoma daje zavajajoče informacije;

—zagotoviti, da imajo spletne tržnice pravico zahtevati odškodnino od dobavitelja ali proizvajalca, ki ni izpolnil obveznosti;

—proučiti razširitev zaveze, ki so jo dali nekateri e-trgovci na drobno in Komisija, da bodo nevarne ali ponarejene izdelke hitreje umikali iz prodaje v okviru prostovoljnega sistema „zaveze o varnosti proizvodov“ in memoranduma o soglasju o prodaji ponarejenega blaga po internetu, in navesti, katere od teh zavez bi lahko postale obvezne.

VII.PREDHODNA UREDITEV SISTEMSKIH OPERATERJEV

Akt o digitalnih storitvah bi moral vključevati predlog za nov, poseben instrument, s katerim naj bi zagotovili, da posamezne spletne platforme zaradi svoje sistemske vloge ne bodo ogrožale notranjega trga z nepoštenim izključevanjem inovativnih novih udeležencev, tudi malih in srednjih podjetij, podjetnikov in zagonskih podjetij, ter povzročale nedelovanje trga.

V ta namen bi bilo treba v aktu o digitalnih storitvah zlasti:

—določiti predhodni mehanizem za preprečevanje (namesto zgolj odpravljanja) nedelovanja trga, ki je posledica ravnanja „sistemskih operaterjev“ v digitalnem svetu, in sicer na podlagi uredbe o odnosih med platformami in podjetji; takšen mehanizem bi moral regulativnim organom omogočati, da sistemskim operaterjem naložijo popravne ukrepe, s katerimi bi odpravili nedelovanja trga, ne da bi ugotovili kršitev pravil konkurence;

—pooblastiti regulativne organe, da naložijo sorazmerne in natančno opredeljene popravne ukrepe podjetjem, ki so bila opredeljena kot „sistemski operaterji“ na podlagi meril iz akta o digitalnih storitvah in zaključenega seznama pozitivnih in negativnih ukrepov, ki jih morajo ta podjetja upoštevati in/ali ki jih ne smejo opravljati; Komisija bi morala v oceni učinka podrobno analizirati različne težave, doslej opažene na trgu, kot so:

–odsotnost interoperabilnosti ter ustreznih orodij, podatkov, strokovnega znanja in uporabljenih virov sistemskih operaterjev, da bi se potrošnikom omogočila menjava, povezovanje in medobratovanje digitalnih platform ali internetnih ekosistemov;

–sistematični preferenčni prikaz, ki sistemskim operaterjem omogoča, da lastnim storitvam za uporabnike zagotovijo boljšo vidnost;

–ovojnica podatkov, ki se uporablja za širitev tržnega vpliva z enega trga na sosednje trge, dajanje prednosti lastnim izdelkom in storitvam (angl. self-preferencing) ter izvajanje praks, namenjenih vezanju potrošnikov;

–splošna praksa, da se tretjim poslovnim uporabnikom z uvedbo pogodbenih klavzul prepove usmerjanje potrošnikov na njihovo spletno mesto;

–nepreglednost sistemov priporočil, ki jih uporabljajo sistemski operaterji, vključno s pravili in merili za delovanje takšnih sistemov;

—sistemskim operaterjem zagotoviti možnost, da dokažejo, da je konkretno ravnanje upravičeno;

—pojasniti, da bi bilo treba nekatere regulativne ukrepe naložiti vsem „sistemskim operaterjem“, na primer obveznosti glede preglednosti o načinu opravljanja poslovne dejavnosti, zlasti o tem, kako zbirajo in uporabljajo podatke, in da „sistemski operaterji“ ne smejo izvajati praks, s katerimi bi potrošnikom oteževali zamenjavo ponudnika ali uporabo storitev drugih ponudnikov, ali uporabljati druge oblike neupravičene diskriminacije, s katerimi bi izključevali druga podjetja ali jih postavljali v slabši položaj;

—regulativnim organom podeliti pooblastila za sprejemanje začasnih ukrepov in nalaganje kazni „sistemskim operaterjem“, ki ne spoštujejo različnih regulativnih obveznosti, ki so jim naložene;

—pooblastiti Komisijo, da na podlagi pogojev predhodnega mehanizma sprejme končno odločitev, ali je ponudnik storitev informacijske družbe „sistemski operater“;

—omogočiti uporabnikom „sistemskih operaterjev“, da so obveščeni, da se lahko deaktivirajo in da imajo učinkovit nadzor in se lahko odločajo, kakšno vsebino želijo videti; uporabniki bi morali biti tudi ustrezno obveščeni o vseh razlogih, zaradi katerih jim je določena vsebina predlagana;

—zagotoviti, da se upoštevajo pravice, obveznosti in načela splošne uredbe o varstvu podatkov, vključno z najmanjšim obsegom podatkov, omejitvijo namena, vgrajenim in privzetim varstvom podatkov in pravno podlago za obdelavo;

—zagotoviti ustrezno raven interoperabilnosti, v skladu s katero morajo „sistemski operaterji“ izmenjevati ustrezna orodja, podatke, strokovno znanje in uporabljene vire, da bi omejili tveganje za vezanost uporabnikov in potrošnikov ter umetno zavezanost uporabnikov enemu sistemskemu operaterju brez realne možnosti ali spodbud za zamenjavo digitalnih platform ali internetnih ekosistemov v okviru teh ukrepov, Komisija pa bi morala proučiti različne tehnologije ter odprte standarde in protokole, vključno z možnostjo tehničnega vmesnika (vmesnika za aplikacijsko programiranje), ki bi uporabnikom konkurenčnih platform omogočal, da se priklopijo na sistemske operaterje in z njimi izmenjajo informacije; sistemski operaterji ne smejo v komercialne namene uporabljati podatkov, ki jih v okviru interoperabilnih dejavnosti prejmejo od tretjih strani, razen za omogočanje teh dejavnosti; obveznosti glede interoperabilnosti ne bi smele omejevati ali ovirati posrednikov pri odpravljanju ranljivosti ali povzročati zamud pri tem;

—zagotoviti, da novi predhodni mehanizem ne vpliva na uporabo pravil o konkurenci, vključno z dajanjem prednosti svojim izdelkom in storitvam (angl. self-preferencing) in splošno vertikalno integracijo, ter zagotoviti popolno neodvisnost obeh orodij politike.

VIII.NADZOR, SODELOVANJE IN IZVRŠEVANJE

Z aktom o digitalnih storitvah bi bilo treba izboljšati nadzor nad obstoječimi pravili in njihovo izvrševanje in določbo o notranjem trgu kot temelj enotnega digitalnega trga okrepiti tako, da bi jo dopolnili z novim mehanizmom sodelovanja za izboljšanje izmenjave informacij, sodelovanja in medsebojnega zaupanja ter medsebojne pomoči med državami članicami na prošnjo, zlasti med organi v matični državi, v kateri ima ponudnik storitev sedež, in organi v državi gostiteljici, v kateri ponudnik ponuja svoje storitve.

Komisija bi morala opraviti celovito oceno učinka, da bi ocenila najprimernejši model nadzora in izvrševanja za uporabo določb v zvezi z aktom o digitalnih storitvah, pri tem pa upoštevati načeli subsidiarnosti in sorazmernosti.

Komisija bi morala v svoji oceni učinka proučiti obstoječe modele, kot so mreža za sodelovanje na področju varstva potrošnikov, skupina evropskih regulatorjev za avdiovizualne medijske storitve (ERGA), Evropski odbor za varstvo podatkov (EDBP) in Evropska mreža za konkurenco (ECN), ter razmisliti o sprejetju hibridnega sistema nadzora.

Ta sistem nadzora, ki temelji na usklajevanju na ravni EU v sodelovanju z mrežo nacionalnih organov, bi moral izboljšati spremljanje in uporabo akta o digitalnih storitvah, uveljavljati spoštovanje predpisov, vključno z nalaganjem regulativnih glob, drugih sankcij ali ukrepov, ter imeti možnost izvajati revizijo posrednikov in platform. Po potrebi bi moral reševati tudi čezmejne spore med nacionalnimi organi, obravnavati zapletena čezmejna vprašanja, dajati nasvete in usmeritve, potrjevati kodekse in odločitve na ravni Unije ter skupaj z nacionalnimi organi podajati pobude in začeti preiskave o čezmejnih vprašanjih. Končni nadzor nad obveznostmi držav članic bi moral ostati v rokah Komisije.

Komisija bi morala poročati Evropskemu parlamentu in Svetu ter skupaj z nacionalnimi organi voditi javno „preglednico platform“ s pomembnimi informacijami o skladnosti z aktom o digitalnih storitvah. Komisija bi morala olajšati in podpirati ustanovitev in vzdrževanje evropskega repozitorija raziskav, da bi za namene raziskav olajšala izmenjavo podatkov z javnimi ustanovami, raziskovalci, nevladnimi organizacijami in univerzami.

Z aktom o digitalnih storitvah bi bilo treba v člen16 direktive o elektronskem poslovanju vnesti tudi nove izvršilne elemente v zvezi s samoregulacijo.

(1) Pravila iz Direktive (EU)2019/770 in Direktive(EU)2019/771.
(2) Direktiva Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah, ki je bila nedavno spremenjena z Direktivo (EU) 2019/2161 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 27. novembra 2019 o spremembi Direktive Sveta 93/13/EGS in direktiv 98/6/ES, 2005/29/ES ter 2011/83/EU Evropskega parlamenta in Sveta zaradi boljšega izvrševanja in posodobitve pravil Unije o varstvu potrošnikov (UL L 328, 18.12.2019, str. 7).
(3) Direktiva 2011/83/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 25. oktobra 2011 o pravicah potrošnikov, spremembi Direktive Sveta 93/13/EGS in Direktive 1999/44/ES Evropskega parlamenta in Sveta ter razveljavitvi Direktive Sveta 85/577/EGS in Direktive 97/7/ES Evropskega parlamenta in Sveta (UL L 304, 22.11.2011, str. 64).
(4) Direktiva (EU) 2018/958 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 28. junija 2018 o preskusu sorazmernosti pred sprejetjem nove regulacije poklicev (UL L173, 9.7.2018, str. 25).

Zadnja posodobitev: 22. januar 2021Pravno obvestilo-Varstvo osebnih podatkov