Hu Jia – 2008, Kitajska

Svetovno javnost je opozoril na pokol na Trgu nebeškega miru ter na problematiko aidsa in kršitve človekovih pravic na Kitajskem in za svoj aktivizem postavil na kocko svoje življenje.
Eden najglasnejših in najbolj spoštovanih kitajskih zagovornikov demokracije živi pod stalnim nadzorom z obdobji samovoljnega pridržanja in je žrtev nenehnih groženj, pretepanja in nadlegovanja, kar se je tako stopnjevalo, da se boji za svoje življenje in svojo družino.
Poleg tega, da je zagovornik človekovih pravic in naravovarstvenik, se je ukvarjal tudi z vprašanjem aidsa, ko sta bila ta bolezen in virus HIV na Kitajskem še prepovedana tema, številni domnevni primeri pa so bili obravnavani kot državna skrivnost. Večkrat je pozval k uradni preiskavi množičnega poboja na Trgu nebeškega miru in k odškodnini za družine žrtev, ob vsaki obletnici teh pobojev, 4. junija, pa je v hišnem priporu, ker je leta 2004 na trg odnesel rože.
Leta 2007 je med konferenčnim klicem s Pododborom Evropskega parlamenta za človekove pravice pogumno opozoril na milijon ljudi, ki jih kitajska državna varnostna služba preganja zaradi boja za človekove pravice, od tega jih je veliko v zaporih, delovnih taboriščih in bolnišnicah za duševne bolnike. Pozval je, naj bo leto olimpijskih iger v Pekingu 2008 leto človekovih pravic na Kitajskem. Zaradi tega poziva so ga 27. decembra 2007 aretirali, obtožili hujskanja k državnemu prevratu in 3. aprila 2008 obsodili na tri leta in pol zapora ter mu za eno leto odvzeli politične pravice.
Ko so ga ob dvajseti obletnici nagrade Saharova razglasili za dobitnika te nagrade, je državna varnostna policija nad njim in njegovimi starši izvajala hud pritisk, naj nagrado zavrne. Hu Jia je nagrado pogumno sprejel in jo imenoval „pomembna nagrada za Kitajsko". Njegova takratna žena in sokandidatka za nagrado leta 2007 Zeng Jinyan je v videoposnetku za slovesno podelitev, ki se je Hu Jia ni mogel udeležiti, nagrado označila za potrditev prizadevanj kitajskih zagovornikov človekovih pravic na dolgi in težavni poti varstva človekovih pravic, za kar oni sami in njihove družine plačujejo izredno visoko ceno.
Hu Jia je v pismu predsedniku Evropskega parlamenta julija 2012 zapisal, da je nagrada izjemna čast, ki mu je vlila poguma in zelo izboljšala njegovo bivanje v zaporu.
Iz zapora je bil izpuščen junija 2011. Ostal je na Kitajskem, da bi od znotraj nadaljeval odkrito kritiko represije in obsojal nenehno zatiranje aktivistov pod predsednikom Xi Jinpingom, kar je po njegovem mnenju znamenje živčnosti režima, ki se skuša obdržati na oblasti pred naraščajočim valom demokracije.
Kot koordinator tako imenovanih „bosonogih odvetnikov", neformalne skupine pravnih svetovalcev, ki na Kitajskem branijo zagovornike človekovih pravic, Hu Jia svari tudi pred osnutkom novega kitajskega zakona o boju proti terorizmu, ki bo omejil pravico do odvetnika za obtožene terorizma, in to v državi, kjer je propaganda pod nadzorom vlade in postaneš terorist preprosto tako, da te za terorista razglasijo. Poleg tega opozarja, da kitajski vladni programi množičnega nadzora državo pehajo v digitalni totalitarizem.
Huja kitajska vlada še vedno strogo nadzoruje. V politično napetih trenutkih se mora odpraviti na prisilne „počitnice" zunaj Pekinga, da ne bi mogel komunicirati z mediji.
Eden najglasnejših in najbolj spoštovanih kitajskih zagovornikov demokracije živi pod stalnim nadzorom z obdobji samovoljnega pridržanja in je žrtev nenehnih groženj, pretepanja in nadlegovanja, kar se je tako stopnjevalo, da se boji za svoje življenje in svojo družino.
Poleg tega, da je zagovornik človekovih pravic in naravovarstvenik, se je ukvarjal tudi z vprašanjem aidsa, ko sta bila ta bolezen in virus HIV na Kitajskem še prepovedana tema, številni domnevni primeri pa so bili obravnavani kot državna skrivnost. Večkrat je pozval k uradni preiskavi množičnega poboja na Trgu nebeškega miru in k odškodnini za družine žrtev, ob vsaki obletnici teh pobojev, 4. junija, pa je v hišnem priporu, ker je leta 2004 na trg odnesel rože.
Leta 2007 je med konferenčnim klicem s Pododborom Evropskega parlamenta za človekove pravice pogumno opozoril na milijon ljudi, ki jih kitajska državna varnostna služba preganja zaradi boja za človekove pravice, od tega jih je veliko v zaporih, delovnih taboriščih in bolnišnicah za duševne bolnike. Pozval je, naj bo leto olimpijskih iger v Pekingu 2008 leto človekovih pravic na Kitajskem. Zaradi tega poziva so ga 27. decembra 2007 aretirali, obtožili hujskanja k državnemu prevratu in 3. aprila 2008 obsodili na tri leta in pol zapora ter mu za eno leto odvzeli politične pravice.
Ko so ga ob dvajseti obletnici nagrade Saharova razglasili za dobitnika te nagrade, je državna varnostna policija nad njim in njegovimi starši izvajala hud pritisk, naj nagrado zavrne. Hu Jia je nagrado pogumno sprejel in jo imenoval „pomembna nagrada za Kitajsko". Njegova takratna žena in sokandidatka za nagrado leta 2007 Zeng Jinyan je v videoposnetku za slovesno podelitev, ki se je Hu Jia ni mogel udeležiti, nagrado označila za potrditev prizadevanj kitajskih zagovornikov človekovih pravic na dolgi in težavni poti varstva človekovih pravic, za kar oni sami in njihove družine plačujejo izredno visoko ceno.
Hu Jia je v pismu predsedniku Evropskega parlamenta julija 2012 zapisal, da je nagrada izjemna čast, ki mu je vlila poguma in zelo izboljšala njegovo bivanje v zaporu.
Iz zapora je bil izpuščen junija 2011. Ostal je na Kitajskem, da bi od znotraj nadaljeval odkrito kritiko represije in obsojal nenehno zatiranje aktivistov pod predsednikom Xi Jinpingom, kar je po njegovem mnenju znamenje živčnosti režima, ki se skuša obdržati na oblasti pred naraščajočim valom demokracije.
Kot koordinator tako imenovanih „bosonogih odvetnikov", neformalne skupine pravnih svetovalcev, ki na Kitajskem branijo zagovornike človekovih pravic, Hu Jia svari tudi pred osnutkom novega kitajskega zakona o boju proti terorizmu, ki bo omejil pravico do odvetnika za obtožene terorizma, in to v državi, kjer je propaganda pod nadzorom vlade in postaneš terorist preprosto tako, da te za terorista razglasijo. Poleg tega opozarja, da kitajski vladni programi množičnega nadzora državo pehajo v digitalni totalitarizem.
Huja kitajska vlada še vedno strogo nadzoruje. V politično napetih trenutkih se mora odpraviti na prisilne „počitnice" zunaj Pekinga, da ne bi mogel komunicirati z mediji.