Nadnacionalni postopki odločanja
Države članice Evropske unije so se sčlanstvom vEU strinjale, da del svojih pristojnosti na določenih političnih področjih prenesejo na institucijeEU. Tako te institucije vsvojih zakonodajnih in izvršilnih postopkih, proračunskih postopkih, postopkih imenovanja in navidezno ustavnih postopkih sprejemajo nadnacionalno zavezujoče odločitve.
Zgodovina (1.1.1., 1.1.2., 1.1.3., 1.1.4. in 1.1.5.)
Komisija je zRimsko pogodbo dobila pristojnost za vlaganje predlogov in za pogajanja, zlasti na področjih zakonodaje in zunanjih gospodarskih odnosov, Svet pa pristojnost za sprejemanje odločitev, razen vzvezi zimenovanji, za kar so postali pristojni predstavniki vlad držav članic. Parlament je dobil posvetovalna pooblastila. Njegova vloga je postopoma rasla, tako na proračunskem področju zreformama leta1970 in1975 kot tudi na zakonodajnem področju zEnotnim evropskim aktom in vsemi poznejšimi pogodbami, začenši zMaastrichtsko pogodbo, ki je uvedla soodločanje sSvetom, kar je tudi okrepilo vlogo Parlamenta na področju imenovanj. ZEnotnim evropskim aktom je Parlament postal pristojen tudi za ratifikacijo pristopnih in pridružitvenih pogodb, Maastrichtska pogodba pa je to pristojnost razširila na nekatere vrste drugih mednarodnih pogodb. ZAmsterdamsko pogodbo je bil dosežen velik napredek pri demokratizaciji Skupnosti. Postopek soodločanja je postal enostavnejši, njegova uporaba se je razširila na nova področja, poleg tega se je okrepila tudi vloga Parlamenta pri imenovanju Komisije. Zatem je Pogodba iz Nice še bistveno povečala pristojnosti Parlamenta. Na eni strani je za skoraj vsa nova področja, kjer je imel Svet pristojnost odločanja skvalificirano večino, začel veljati postopek soodločanja (v katerem ima Parlament enake pristojnosti kot Svet). Na drugi strani je Parlament pri vlaganju zadev na Sodišču pridobil enake pristojnosti kot države članice. Naslednji kakovostni korak kpopolni enakosti sSvetom na področju zakonodaje in financ EU je bila Lizbonska pogodba.
Zakonodajni postopki[1]
A. Redni zakonodajni postopek (člena289 in294 PDEU)
1. Področje delovanja
Lizbonska pogodba je dodala še40 pravnih podlag, zlasti na področju pravosodja, svobode in varnosti ter kmetijstva, na podlagi katerih je sedaj Parlament pri odločanju ozakonodajnih aktih enakopraven Svetu. Redni zakonodajni postopek, prej imenovan postopek soodločanja, sedaj velja za 85pravnih podlag. Vključuje glasovanje skvalificirano večino vSvetu (člen294 PDEU). Na nekaterih pomembnih področjih, kot so fiskalna politika glede neposrednega obdavčenja ali nadnacionalni vidiki družinskega prava, na katerih mora Svet doseči soglasje, pa se ta postopek ne uporablja.
2. Postopek
Potek rednega zakonodajnega postopka je enak poteku nekdanjega postopka soodločanja. Vendar se je besedilo vPDEU precej spremenilo in poudarja predvsem enaki vlogi Sveta in Parlamenta vtem postopku.
a. Predlog Komisije
b. Prva obravnava vParlamentu
Parlament sprejme stališče znavadno večino.
c. Prva obravnava vSvetu
Svet sprejme svoje stališče zglasovanjem skvalificirano večino.
Na področjih socialne varnosti ter policijskega in pravosodnega sodelovanja vkazenskih zadevah se lahko na zahtevo države članice predlog posreduje Evropskemu svetu (člena48 in82 PDEU), sčimer se redni zakonodajni postopek zaustavi, dokler Evropski svet ne vrne zadeve Svetu (najpozneje vštirih mesecih). Vprimeru člena82 se lahko vsaj devet držav članic odloči, da bodo posvetovanja nadaljevale spostopkom okrepljenega sodelovanja (člen20 PEU in členi od326 do334 PDEU).
Če Svet odobri stališče Parlamenta, je akt sprejet zbesedilom, ki ustreza stališču Parlamenta.
d. Druga obravnava vParlamentu
Parlament prejme stališče Sveta in ima tri mesece časa, da sprejme odločitev. Tako lahko:
- odobri predlog sspremembami Sveta ali se ne izreče, vobeh primerih pa je akt sspremembami Sveta sprejet;
- zavrne stališče Sveta zabsolutno večino poslancev, kar pomeni, da akt ni sprejet in postopek se konča;
- z absolutno večino poslanskih glasov predlaga spremembe stališča Sveta in jih nato predloži Komisiji in Svetu, da podata mnenje.
e. Druga obravnava vSvetu
- Svet opredlogih sprememb Parlamenta glasuje skvalificirano večino oziroma soglasno opredlogih sprememb, za katere je Komisija podala negativno mnenje. Če Svet najkasneje vtreh mesecih po prejemu potrdi vse predloge sprememb Parlamenta, je akt sprejet;
- vnasprotnem primeru se všestih tednih skliče spravni odbor.
f. Spravni postopek
- Spravni odbor je sestavljen iz enakega števila predstavnikov Sveta in Parlamenta ob podpori Komisije. Obravnava stališče Parlamenta in Sveta ter ima šest tednov časa, da doseže dogovor oskupnem besedilu, ki ga podpira kvalificirana večina predstavnikov Sveta in večina predstavnikov Parlamenta.
- Če odbor ne doseže dogovora oskupnem besedilu do izteka roka, se postopek ustavi in akt ni sprejet.
- Če se dogovor doseže, se skupno besedilo predloži Svetu in Parlamentu vpotrditev.
g. Konec postopka (tretja obravnava)
- Svet in Parlament imata šest tednov časa za potrditev skupnega besedila. Svet odloča skvalificirano večino, Parlament pa zvečino oddanih glasov;
- akt je sprejet, če Svet in Parlament skupno besedilo potrdita;
- če ga eden izmed njiju do izteka roka ne potrdi, se postopek ustavi in akt ni sprejet.
Vzadnjih nekaj letih se je število aktov, sprejetih vprvi obravnavi na podlagi neformalnih pogajanj med Svetom in Parlamentom, občutno povečalo.
Nekatere premostitvene klavzule omogočajo Evropskemu svetu, da razširi uporabo rednega postopka na področja, za katera se sicer ne uporablja (na primer socialna politika: člen153(2)PDEU).
B. Postopek posvetovanja
Pred sprejetjem odločitve se mora Svet seznaniti zmnenjem Parlamenta, po potrebi pa tudi zmnenjem Evropskega ekonomsko-socialnega odbora in Evropskega odbora regij. Svet to mora storiti, ker sicer akt ni zakonit in ga Sodišče lahko razveljavi (glej sodbo vzadevah138 in139/79). Kadar namerava Svet predlog bistveno spremeniti, se mora ponovno posvetovati sParlamentom (sodba vzadevi65/90).
C. Postopek odobritve
1. Področje delovanja
Zaradi začetka veljavnosti Lizbonske pogodbe se ta postopek uporablja predvsem za horizontalno proračunsko klavzulo ofleksibilnosti, kot je določeno včlenu352 PDEU (pred tem člen308). Uporablja se tudi za boj proti diskriminaciji (člen19(1) PDEU) in članstvo vUniji (člena49 in50 PEU). Odobritev Parlamenta je poleg tega potrebna še pri pridružitvenih sporazumih (člen217 PDEU), pristopu Unije kEvropski konvenciji očlovekovih pravicah (člen6(2) PEU) in sporazumih, ki vzpostavljajo poseben institucionalni okvir, sporazumih zvečjimi posledicami za proračun ter sporazumih na področjih, na katerih se uporablja redni zakonodajni postopek (člen218(6) PDEU).
2. Postopek
Parlament obravnava osnutek akta, ki mu ga posreduje Svet. Otem, ali bo osnutek sprejel (spremeniti ga ne more), odloča zabsolutno večino oddanih glasov. Pogodba Parlamentu ne daje formalne vloge za obravnavo predloga Komisije vpredhodnih fazah postopka, vendar se je iz medinstitucionalnih dogovorov razvila praksa neformalnega vključevanja Parlamenta (glej Poslovnik Parlamenta).
Postopki imenovanja
- Parlament izvoli predsednika Komisije (člen14(1) PEU) (1.3.8.).
- Evropski svet skvalificirano večino imenuje visokega predstavnika za zunanje zadeve in varnostno politiko (člen18(1) PEU).
- Svet skvalificirano večino sprejme seznam drugih oseb, ki jih predlaga vimenovanje za člane Komisije, vmedsebojnem soglasju znovoizvoljenim predsednikom (člen17(7)PEU).
- Svet sprejme seznam:
- Parlament izvoli evropskega varuha človekovih pravic (člen228PDEU).
Sklepanje mednarodnih sporazumov
Ker je Unija postala pravna oseba, lahko sklepa mednarodne sporazume (člen218 PDEU). Lizbonska pogodba zahteva, da Evropski parlament odobri vsak sporazum, sklenjen na področju skupne trgovinske politike in na področjih, katerih politike se znotraj EU urejajo zrednim zakonodajnim postopkom. Svet odloča skvalificirano večino, razen vprimeru pridružitvenih in pristopnih sporazumov, sporazumov, ki lahko ogrozijo kulturno in jezikovno raznolikost Unije, in sporazumov na področjih, ki zahtevajo soglasje za sprejem internih aktov.
- Postopek: Komisija ali visoki predstavnik Unije za zunanje zadeve in varnostno politiko predloži priporočila Svetu, slednji pa določi mandat za pogajanja in imenuje pogajalca Unije (iz Komisije ali visokega predstavnika), ki bo pogajanja vodil. Evropski parlament mora biti nemudoma in vceloti obveščen vvseh fazah postopka (člen218(10)PDEU).
- Sklep: sprejme Svet skvalificirano večino razen na zgoraj omenjenih področjih.
- Vloga Parlamenta: odobritev večine sporazumov (glej zgoraj) ter posvetovanje pri sporazumih, ki so predmet izključno zunanje in varnostne politike.
Navidezno ustavni postopki
A. Sistem lastnih sredstev (člen311 PDEU)
- Predlog: Komisija.
- Vloga Parlamenta: posvetovanje.
- Sklep: ssoglasjem sprejme Svet pod pogojem, da ga vskladu ssvojimi ustavnimi pravili sprejmejo države članice.
B. Določbe za neposredne splošne volitve vParlament (člen223 PDEU)
- Predlog: Parlament.
- Sklep: po odobritvi Parlamenta ssoglasjem sprejme Svet, ki predlog priporoči državam članicam, da ga sprejmejo vskladu ssvojimi ustavnimi pravili.
C. Sprejetje statuta poslancev Evropskega parlamenta (člen223(2) PDEU) in statuta varuha človekovih pravic (člen228(4) PDEU)
- Predlog: Parlament.
- Vloga Komisije: mnenje.
- Vloga Sveta: odobritev (s kvalificirano večino, razen vzvezi spravili ali pogoji, ki se nanašajo na davčno ureditev za poslance ali nekdanje poslance; vtem primeru odloča ssoglasjem).
- Sklep: Parlament.
D. Sprememba protokola ostatutu Sodišča Evropske unije (člen281 PDEU)
- Predlog: Sodišče (v posvetovanju sKomisijo) ali Komisija (v posvetovanju sSodiščem).
- Sklep: Svet in Parlament (redni zakonodajni postopek).
Vloga Evropskega parlamenta
Na medvladni konferenci leta2000 je Parlament podal več predlogov za razširitev področij, na katerih bi se uporabljal redni zakonodajni postopek (prej postopek soodločanja). Prav tako je večkrat izrazil mnenje, da bi se moral postopek soodločanja samodejno uporabiti vvseh primerih, ko se namesto odločanja ssoglasjem odloča skvalificirano večino. Pogodba iz Nice je to stališče sicer podprla, vendar ni vceloti povezala kvalificirane večine in postopka soodločanja. Vprašanje poenostavitve postopkov je bilo zato eden ključnih elementov, ki so jih obravnavali na Konvenciji oprihodnosti Evrope. Predlagali so, naj se postopek sodelovanja in postopek posvetovanja preprosto ukineta, postopek soodločanja poenostavi in razširi na vse zakonodajno področje, postopek privolitve pa omeji na ratifikacijo mednarodnih sporazumov. Veliko teh izboljšav je bilo uresničenih zLizbonsko pogodbo (1.1.5.).
Na področju imenovanj zLizbonsko pogodbo še niso bili odpravljeni številni različni postopki, kljub temu pa je prišlo do nekaterih poenostavitev. Vnekaterih primerih se še vedno uporablja soglasje, kar občasno povzroča politične spore in manjša vpliv Parlamenta. Napredek je bil dosežen zlasti zzačetkom veljavnosti Pogodbe iz Nice, ki je spremenila postopek imenovanja predsednika Komisije, za katerega je prej veljalo odločanje ssoglasjem, nato pa skvalificirano večino. Lizbonska pogodba poleg tega določa, da predsednika Komisije izvoli Parlament. Pri imenovanju novoizvoljenega predsednika je treba po ustreznem posvetovanju sParlamentom upoštevati rezultate evropskih volitev. Stem je poudarjena politična legitimnost in odgovornost Evropske komisije. Po volitvah vEvropski parlament leta2014 so se te določbe izvajale prvič.Evropski svet je za predsednika Evropske komisije sklenil imenovati Jean-Clauda Junckerja, ker je bila Evropska ljudska stranka (PPE) po volitvah največja politična skupina vEvropskem parlamentu.
Martina Schonard