Izat Ghazavi – 2001, Palestina

Kljub zaporu, cenzuri in izgubi sina Izat Ghazavi ni izgubil poguma in si je še naprej prizadeval za miroljuben dialog in partnerstvo med Izraelci in Palestinci.
Izat Ghazavi (1952-2003) je bil palestinski pisatelj in univerzitetni profesor, čigar dela so se osredotočala predvsem na težave in trpljenje zaradi izraelske zasedbe palestinskih ozemelj in njegovo osebno tragedijo. Njegovo življenje je zaznamovala smrt šestnajstletnega sina Ramija, ki ga je leta 1993 ubila izraelska vojska, ko je na dvorišču svoje šole hotel pomagati ranjenemu prijatelju. Kljub boleči izgubi si je Ghazavi nenehno prizadeval za kulturni in politični dialog z izraelskim narodom.
Rodil se je beguncema, ki sta leta 1948 s številčno družino pribežala na Zahodni breg. Pri trinajstih letih je napisal prvo igro. Magistriral je iz ameriško-britanske književnosti in predaval na Univerzi v Birzejtu. Bil je predsednik Zveze palestinskih pisateljev, pisal je romane in novele, deloval kot literarni kritik in organiziral prvo mednarodno konferenco pisateljev v Palestini leta 1997.
Bil je tudi član izvršnega odbora Palestinskega sveta za pravičnost in mir. Zaradi političnih dejavnosti so ga izraelske oblasti večkrat zaprle in kaznovale. V teh časih je najtežje prenašal ločitev od družine, zlasti šestih otrok, ki so ga smeli videvati le vsakih štirinajst dni po 30 minut, in to zgolj po dva hkrati.
Srečanje z izraelskimi pisatelji v Jeruzalemu leta 1992, glede katerega je sprva omahoval, se je zanj izkazalo kot prelomno. Takrat je spoznal, da lahko skupaj z izraelskimi kolegi pomaga graditi prihodnost, v kateri bi bili Palestinci in Izraelci enakopravni na vseh področjih.
Ob podelitvi nagrade Saharova leta 2001 se mu je tedanja predsednica Evropskega parlamenta Nicole Fontaine poklonila za neutruden boj za mir in dialog med Izraelci in Palestinci z besedami: „Vaša vnema se ni ohladila kljub aretaciji in cenzuri, predvsem pa kljub nenadomestljivi izgubi šestnajstletnega sina Ramija."
Ghazavi je v Evropskem parlamentu govoril o celjenju ran, ki bo možno, ko bomo „zmožni razumeti potrebe drug drugega".
Skupaj z izraelskim pisateljem Abrahamom B. Jehošuo in italijanskim fotografom Olivierom Toscanijem je kmalu po sinovi smrti izdal knjigo Enemies (Sovražniki) o odnosih med Palestinci in Izraelci, ki je doživela velik uspeh.
Izat Ghazavi je umrl 4. aprila 2003.
Izat Ghazavi (1952-2003) je bil palestinski pisatelj in univerzitetni profesor, čigar dela so se osredotočala predvsem na težave in trpljenje zaradi izraelske zasedbe palestinskih ozemelj in njegovo osebno tragedijo. Njegovo življenje je zaznamovala smrt šestnajstletnega sina Ramija, ki ga je leta 1993 ubila izraelska vojska, ko je na dvorišču svoje šole hotel pomagati ranjenemu prijatelju. Kljub boleči izgubi si je Ghazavi nenehno prizadeval za kulturni in politični dialog z izraelskim narodom.
Rodil se je beguncema, ki sta leta 1948 s številčno družino pribežala na Zahodni breg. Pri trinajstih letih je napisal prvo igro. Magistriral je iz ameriško-britanske književnosti in predaval na Univerzi v Birzejtu. Bil je predsednik Zveze palestinskih pisateljev, pisal je romane in novele, deloval kot literarni kritik in organiziral prvo mednarodno konferenco pisateljev v Palestini leta 1997.
Bil je tudi član izvršnega odbora Palestinskega sveta za pravičnost in mir. Zaradi političnih dejavnosti so ga izraelske oblasti večkrat zaprle in kaznovale. V teh časih je najtežje prenašal ločitev od družine, zlasti šestih otrok, ki so ga smeli videvati le vsakih štirinajst dni po 30 minut, in to zgolj po dva hkrati.
Srečanje z izraelskimi pisatelji v Jeruzalemu leta 1992, glede katerega je sprva omahoval, se je zanj izkazalo kot prelomno. Takrat je spoznal, da lahko skupaj z izraelskimi kolegi pomaga graditi prihodnost, v kateri bi bili Palestinci in Izraelci enakopravni na vseh področjih.
Ob podelitvi nagrade Saharova leta 2001 se mu je tedanja predsednica Evropskega parlamenta Nicole Fontaine poklonila za neutruden boj za mir in dialog med Izraelci in Palestinci z besedami: „Vaša vnema se ni ohladila kljub aretaciji in cenzuri, predvsem pa kljub nenadomestljivi izgubi šestnajstletnega sina Ramija."
Ghazavi je v Evropskem parlamentu govoril o celjenju ran, ki bo možno, ko bomo „zmožni razumeti potrebe drug drugega".
Skupaj z izraelskim pisateljem Abrahamom B. Jehošuo in italijanskim fotografom Olivierom Toscanijem je kmalu po sinovi smrti izdal knjigo Enemies (Sovražniki) o odnosih med Palestinci in Izraelci, ki je doživela velik uspeh.
Izat Ghazavi je umrl 4. aprila 2003.